Vsak človek ima pravico do življenja, do telesne integritete in svobode. Zakaj pravzaprav takšnih pravic nimajo tudi naši naslednji bližnji, živali?
Posebna atrakcija svetovno znanega münchenskega oktoberfesta je v tem, da na ražnju pečejo cele vole. Nad vsako živaljo, ki se pravkar peče, je postavljena tabla z njenimi osebnimi podatki, npr. Manfred, 45 mesecev, 1550 kg … Ko Manfreda pojedo, pride na vrsto Sebastijan, Franz ali Ksaver, 80 imen z odgovarjajočimi podatki o starosti, teži, in to v času dveh tednov. Posebna draž pečenja vola je v tem, da se pred očmi gostov ne pripravlja anonimno meso, ampak se nad ognjem peče bitje z identiteto in osebnimi obeležji.
ČLOVEK GOSPODAR
Človekovo jemanje pravice lastništva nad živalskim kraljestvom, kar prakticira s konzumacijo svojih sostvaritev, bi težko prišlo jasneje do izraza, kot je personalizacija žrtve, katere meso uživa. Uživanje v celih pečenih odojkih, goskah, ribah in kokoših, ne samo za praznike, odkriva neverjetna brezna naše podzavesti. Očitno ne gre samo za hrano, bogato z beljakovinami, temveč je videti, da se želijo navidezni »zmagovalci« - »kultivirani« sodobniki evolucijske zgodovine življenja vedno znova prepričati v svoje »zmage« nad ostalimi živimi bitji.
Na najbolj grob način se to dogaja pri lovu: čim večja in vrednejša je odstreljena divjad, tem slavnejši je lovec in njegove trofeje. Strast človeškega rodu, da stalno potrjuje svojo premoč nad svetom okoli sebe (ki ga on razume kot okolje), je verjetno eden globljih razlogov, zakaj živalim ne priznavamo njihovih pravic. Pri tem gre za živa bitja, ki so samostojni individui, ki imajo svoja čutila višje razvita od naših, ki nas gledajo in reagirajo na besede in geste, ki občutijo radost in bolečino, ki so v vsem »osebe«. Samo zato, ker njihova možganska skorja ni enaka naši, kar pa jim ne preprečuje, da se ne bi često obnašale pametneje od nas, jim mi vnaprej zanikamo osebne pravice vseh vrst.
Odrekamo jim »dostojanstvo«, ki ga pri sebi smatramo kot »nedotakljivo« (glej Ustavo!), da bi jim v okrutnih poskusih na živalih jemali dostojanstvo; odrekamo jim pravico do svobodnega razvoja, a za sebe jemljemo to pravico (glej Ustavo!), jih mučimo v ozkih kletkah in hlevih za množično rejo in industrializirano proizvodnjo mesa. Odrekamo jim pravico do družine (glej Ustavo!), da lahko kravam vzamemo teličke, predvsem pa jim odrekamo pravico do življenja (glej Ustavo!), da jih lahko brezobzirno koljemo, čeprav je dokazano, da da mesna prehrana v nobenem primeru ni potrebna za zdravo prehranjevanje. Skrajni čas je, da razmislimo, zakaj se družba, ki smatra, da ljubi živali, v resnici tako neusmiljeno obnaša do njih - z izjemo domačih živali, ki nam služijo za zabavo. Njih ljubimo kot življenjske partnerje, ostale nam služijo kot živila in sredstva za izživljanje.
BIBLIJSKE, NE BOŽANSKE ZABLODE – SO POSTALE ČLOVEŠKE SMERNICE
Neomejena pravica človeka, da si lasti živali, ima svoje zgodovinske korenine. Ena od teh nas vodi v 16. in 17. stoletje, ko sta Galilei in Newton položila temelje moderne znanosti, matematik in filozof Rene Descartes pa je osnoval filozofijo, s katero je ostro razdvojil duha od materije in s tem živali uvrstil v materijo. One naj ne bi bile nič drugega kot živi stroji brez duše. Lahko bi se tudi reklo: skupek celic, s katerimi se lahko postopa kot s kosom lesa. To mišljenje ni nastalo v brezzračnem prostoru, temveč na katoliško-pravoslavno-luteranskem Zahodu. Dolgo časa je bila filozofija »služkinja teologije«. Cerkve so več kot tisočletje in pol v imenu »boga« odrejale mentaliteto in mišljenje ljudi. Če hočemo najti globlje korenine slike sveta, osredotočene na človeka in na živali, tretirane kot bitja brez duše, bomo nehote prišli do Biblije in do duha in zlodeja, kar veje iz nje, ki zavestno in podzavestno zaznamuje našo kulturo ali nekulturo do danes.
KATOLIŠKO-PRAVOSLAVNO-PROTESTANTSKI BOŽIČNI NAUK O ŽIVALIH
Katoliško-pravoslavno-protestantski božični nauk o živalih je v nasprotju z božansko-krščanskim naukom, ki se glasi: »Žival ima pravico do življenja, pravico do razvoja, ki je primeren vrsti, in pravico, da ne bo zlorabljena in ji ne bo odvzeto dostojanstvo.« Na prvih straneh Biblije se še sluti, da so ljudje ranih dob živeli vegetarijansko. Bog jim kot jed ne priporoča mesa sostvaritev, ampak rastline in plodove (Post 1, 29).
Nekoliko kasneje Biblija sporoča protibožansko, usodno in kruto sporočilo: »Naj se vas bojijo in so v strahu pred vami vse živali na zemlji, vse ptice v zraku, vse, kar se giblje po zemlji in vse ribe v morju; predane so v vaše roke. Vse, kar se giblje in živi, naj vam bo za hrano: vse vam dajem, kot sem vam dal zelene rastline.« (Post. 9, 2 in dalje) Tu se živali človeku ne dajejo samo kot živila, temveč kot objekt njegovega nasilništva, ki se dogaja s trpljenjem žrtev. Bog, Stvaritelj miroljubnega začetka, deluje, kot da je spremenjen. Odslej brede po krvi in zahteva ogromne količine živalskih žrtev ob vsaki priložnosti, »JAHVI za ugoden vonj« (Lev 1, 9).
Nova zaveza okrutne živalske žrtve zamenjuje z žrtvenim jagnjetom, Kristusom. O tej krvavi žrtvi sanja Pavel. No, to mu ni preprečevalo, da ne bi istočasno sporočal nebožanski nasvet: »Jejte vse, kar se prodaja na tržnici brez slabe vesti.« (Kor I, 10, 25) Očitno zaradi tega ozadja v Bibliji ni mesta niti za eno Jezusovo besedo v korist živali. Težko si je zamisliti, da Jezus ne bi izgovoril niti ene miroljubne besede za živali. Samo v spisih, ki niso bili sprejeti v uradni Bibliji, je to možno zaslutiti, kot npr. v odstranjenem Tomaževem evangeliju, kjer on opozarja, naj se ne jedo trupla, da ne bi sami postali trupla. Biblijsko omalovaževanje živali je zapečatilo njihovo usodo za naslednjih 1700 let. V zvezi z rimskim pravom se je z njimi postopalo kot s stvarmi - kot bitja »brez dostojanstva« ali »neosebna«, kot je rečeno v cerkvenih razglasih – vse do danes veljavnega katekizma, ki poudarja neusmiljeno pravico človeka, da vlada nad sostvaritvami in brez omejitev prepušča živali za hrano, za izdelavo oblačil, dopušča poskuse na živalih in s tem dopušča trpljenje živali, če to »ostane v razumnih mejah« (Kat. 2417).
KVANTNA FIZIKA IN BOŽJE PREROŠTVO POPRAVLJATA MIŠLJENJE O ŽIVALIH IN GOVORITA O NOVI SLIKI SVETA
Medtem se je že zdavnaj zgodila revolucija naravoslovne slike sveta – z ustanovitelji kvantne fizike, predvsem z Maxom Planckom in Wernerjem Heisenbergom. Niso samo premagali materializma preteklih stoletij, temveč tudi cerkveno podobo sveta, ki razdvaja vse, kar spada skupaj: Boga in univerzum, telo in dušo, materijo in duha. Fiziki v nasprotju s teologi trdijo, da materija ni realnost, temveč samo pojavna oblika naših čutil, da se na »tleh« mikrokozmosa ne more najti niti najmanjši delček materije, temveč nihajno polje, ki ima sposobnost, da se »materializira«, polje ki obsega celoten univerzum. V resnici se glasi: »V bistvu je vse duh.« (Hans-Peter Dürr) Ta spoznanja so skladna s sporočilom Božjega Duha, ki se današnjemu človeštvu daje po Preroški Besedi našega časa. »Vedite, vsak od vas je komprimirano vesolje, a vesolje je Bit – je večna domovina, morja svetlobe, Bog. Če živiš v toku vesolja, si Bit vesolja (…).«
V drugem razodetju Kristusa Boga, danem po Preroški Besedi današnjega časa in zapisano v knjigi »To je Moja Beseda«, se poroča o življenju in učenju Jezusa iz Nazareta mnogo podrobneje, kot v uradnih cerkvenih besedilih Biblije. Izkaže se, da je Nazarečan učil popolnoma drugačno obnašanje do živali, kot smo navajeni v okvirih tako imenovane cerkvene tradicije. On je rekel: »Bodite obzirni, dobrotljivi, sočutni in prijazni ne samo do sebi enakih, temveč tudi do vsake stvaritve, ki je pod vašo zaščito; ker vi ste za njih kot bogovi, h katerim dvigajo svoj pogled v svoji nesreči. Čuvajte se jeze, ker mnogi v jezi grešijo, a ko jeza mine, to obžalujejo. Nikoli ne ubijte živali za svojo osebno korist. Glejte, narava, življenje, Stvaritelj skrbi za vas. Plodovi polj, vrtov in gozdov naj vam bodo dovolj.«
V tej knjigi so objavljeni mnogi primeri Nazarečanove ljubezni do živali. Posebej impresiven je naslednji: »Jezus je šel v Jeruzalem in srečal kamelo s težkim tovorom drv. Kamela ni mogla vleči svojega bremena na breg, a gonič jo je okrutno pretepal in zlorabljal, a živali ni mogel premakniti z mesta. Ko je Jezus to videl, mu je rekel: Zakaj pretepaš svojega brata? Človek odvrne: Nisem vedel, da mi je brat. Ali ni žival ustvarjena za to, da mi služi? Jezus reče: Ali ni isti Bog iz iste snovi ustvaril žival in tvoje otroke, ki ti služijo, in ali nista oba sprejela isti dih od Boga?« Vsakemu je prepuščeno, ali bo to sporočilo sprejel in kaj bo storil z njim.
Njegova temeljna misel je neposredna in jasna: Isti dih prežema žival in človeka – Božji dih. To je ista kozmična moč, ki vzdržuje pri življenju vsa živa bitja. Če so posamezne vrste življenja na različnih evolucijskih stopnjah, ne pomeni, da sme živo bitje, ki stoji na najvišji stopnici razvoja, ostale potiskati z lestve. Življenju na vsaki razvojni stopnji pripada primerna življenjska zaščita: žival ima pravico do življenja, pravico do razvoja, ki je primeren njeni vrsti, in pravico, da ne bo zlorabljena in ji ne bo odvzeto dostojanstvo.
Za današnji čas to mogoče zveni utopično ali celo vznemirjajoče. Zaradi biblijsko-cerkvenega omalovaževanja živali smo potlačili vse glasove zahodne duhovne zgodovine, kar drugače glasi: npr. Pitagora (570 – 497/96 pr. Kr.), eden od ustanoviteljev grške filozofije, je opominjal svoje sodobnike, naj ne poškodujejo nežne bilke ali nedolžne živali; Plutarh (50 – 125) je nasprotoval okrutnostim nad živalmi in tudi uživanju njihovega mesa; rimski konzul Katon (124 – 149 pr. Kr.) je zastopal načelo: »Nihče ne sme z živimi bitji postopati kot z orodji!«; prijatelj narave in živali Goethe (1749–1832), je na zahodnjaško-vzhodnjaškem divanu pesnil: »Ko sem hotel ubiti pajka, sem pomislil, ali to res moram storiti. Ali ni tudi njemu kakor meni Bog namenil, da sodeluje v teh dneh?«; filozof Leibnitz (1646–1716) si je lahko popolnoma predstavljal, da se predvidijo »pravice« živali; in mnogi drugi. Posebej jasno je govoril univerzalni genij Zahoda Leonardo da Vinci (1452–1519): »Prišel bo dan, ko bomo uživanje mesa obsojali enako, kot danes obsojamo uživanje sebi enakih, ljudožerstvo.«
ZAŠČITA ŽIVALI V USTAVI JE ZA ZDAJ SAMO MRTVA ČRKA NA PAPIRJU
Brez dvoma, do tu še nismo prišli. A vse več ljudi korenito menja mišljenje in prva znamenja novega odnosa med človekom in živaljo so celo v zakonih naprednih držav, ki zadevajo zaščito živali, kar se glasi: »Namen tega zakona je, da se zaradi človekove odgovornosti za žival kot sostvaritev zaščiti njeno življenje in dobrobit. Brez razumnega razloga ne sme nihče živali povzročiti bolečine, trpljena in poškodbe.«
Napotitev na »razumni razlog«, ki dopušča, da se živalim kljub temu povzroča trpljenje, vsekakor relativizira dobre namene. Poskusi na živalih se dovoljujejo naprej – ne samo v medicinske in kozmetične namene, temveč tudi za tako imenovano temeljno raziskovanje. Prav tako se ne prepoveduje množična živinoreja, temveč se mora le s predpisi napraviti znosna za živali. Živali za klanje se morajo prej omamiti. Rezultati teh danosti iz zakona so poznani: mučenje živali v ogromnih hlevih industrijske proizvodnje mesa, v transportih in klavnicah je nezmanjšano. Slike bede na pol mrtvih živali, ki so prišle v javnost, so nam vsem pred očmi. Še naprej so dovoljeni tudi poskusi na živalih, kjer dopuščamo, da zaradi naših bolezni namesto nas trpijo živali. Operiramo jih, eksperimentiramo z njimi, jih pogubljamo za toliko nenaravnih namenov »temeljnega raziskovanja«. Če hoče pristojni organ popolnoma izkoristiti vse odredbe zakona v korist zaščite živali, jim preti nevarnost, da ga v tem zaustavita Upravno in Ustavno sodišče.
Zaščita živali je zasnovana samo na »enostavnem pravu«, a raziskovanje in znanost, gospodarska reja živali in trgovina z njimi je zaščitena z ustavo, raziskave in učenje celo brez omejitev. Damoklejev meč protiustavnega ravnanja ne visi stalno samo nad izvajanjem zaščite živali, temveč nad samim zakonom o zaščiti živali, dokler zaščita živali ni ustavnopravno državni cilj. Dejansko je potrebno tudi takemu državnemu cilju zakonodajno konkretiziranje; sicer bi prevzemanje odredbe o zaščiti živali v ustavo imelo posledice pri konfliktih z ostalimi ustavnimi vrednotami kot npr. svoboda raziskovanja in gospodarsko izkoriščanje živali. Lahko bi se natančneje gledalo pod prste laboratorijem v univerzitetnih in raziskovalnih inštitutih. Tudi farmacevtska in prehranska industrija bi morali spoznati svoje meje. Množično rejo živali, okrutne transporte in klanje živali bi bilo mogoče postaviti pod vprašaj, če bi Ustava bolj cenila živali. Pri tem morajo biti ustavne odredbe po svoji naravi splošne – kot npr. prvi stavek Ustave: »Dostojanstvo človeka je nedotakljivo.« To je za mnoge politične, predvsem t. i. krščanske, stranke čista »lirika«. Očitno je, da kdor kot član neke stranke svoje krščanstvo živi po vzoru cerkve, ima še vedno moten odnos do dostojanstva živali – a zato tem boljši do kemične in farmacevtske industrije.
O DOSTOJANSTVU ŽIVALI NE BI SMELI ODLOČATI VERSKI VODITELJI
O dostojanstvu živali ne bi smeli odločati verski voditelji – čuvarji živalim sovražne kultne tradicije – koristniki lova, mesna industrija in znanost za poskuse na živalih. Če se stvarno želi pomagati živalim, se jim mora posvetiti ne samo državni cilj, temveč se jim morajo dodeliti osnovne pravice, da se njihova pravica do življenja ne bi avtomatsko umaknila pred ustavnim položajem znanstvenikov, pred proizvajalci mesa, prevozniki živali in verskimi skupnostmi, ki koljejo živali. Mora se uskladiti eno z drugim kot pri vsakem ustavnopravnem konfliktu. Kako bi naj bi bile videti osnovne pravice živali?
MNOŽIČNA ŽIVINOREJA KOT USTAVNO VPRAŠANJE?
Če hočemo živali kot sostvaritve vzeti resno, jim moramo v vsakem primeru priznati pravico do spoštovanja njihovega živalskega dostojanstva, kar jih ščiti pred zlorabo kot poskusnih objektov. Konflikt med opicami, psi, mačkami, maltretiranih v poskusnih laboratorijih na eni strani ter interesi medicine, farmacevtske industrije in »temeljnimi raziskovalci« na drugi strani tako dobiva ustavnopravni položaj in prisiljuje, da se končno resno presodi, ali je trpljenje živali v primernem odnosu s koristmi za ljudi, ki rezultirajo iz tega. Pri tej diskrecijski pravici je pomembno, ali odgovarja »dostojanstvu človeka«, da on za dvomljive poskuse, katerih rezultati večkrat niso prenosljivi na človeka, drugim bitjem jemlje njihovo dostojanstvo.
Nadalje je treba živalim zagotoviti osnovno pravico do življenja in pogoje, ki so primerni njihovi vrsti. Tedaj bo to končno postalo ustavno vprašanje, ali bo v prihodnje možno milijone kokoši zapirati v kletke, v katerih se vzajemno kljuvajo do krvi, zato jim zažigajo kljune in režejo kremplje, da bi sploh lahko preživele. Pri presoji konflikta se tudi tukaj vpraša za »dostojanstvo človeka«, kar ni združljivo s takšnim postopanjem do živali. Prav tako kastriranje mladih odojkov (brez omamljanja), da bi bilo mesojedcem prihranjen vonj prašiča, ali gojenje svinj v temnih hlevih, da bi jih privedli v apatijo in s tem pospešili pitanje.
Verski voditelji, čuvarji nebožanskih kultnih tradicij, proizvajalci mleka, jajc in mesa bodo jurišali na takšne zahteve osnovnih pravic potem, ko je zgrešeni kmetijski politiki v zadnjih desetletjih uspelo uničiti majhna in srednja gospodarstva ter jih zamenjati z agrarnimi tovarnami. Ali se bomo enkrat za vselej pokorili diktatu industrializirane proizvodnje mesa ali bomo izšli iz slepe ulice, ne samo zaradi zdravja, temveč tudi iz spoštovanja do živali? Ne preko noči in ne z ekonomskim zlomom branže, ki je bogata z delovnimi mesti, temveč s postopnim prehodom v miroljubno ravnanje s sostvaritvami.
CILJ ZAŠČITE ŽIVALI JE PRAVICA DO ŽIVLJENJA!
To velja za osnovno pravico živali do življenja. Dokler je naša družba pretežno fiksirana na uživanje mesa, se lahko ta osnovna pravica korak za korakom učvrsti samo z omejitvijo povezanih zakonskih regulativ. Osnovna pravica bi na začetku prepovedala višek proizvodnje živali za klanje, ki trenutno vodi npr., da se za ubijanje telet plačajo »Herodove premije«, a ogromno število živali se izvozi v inozemstvo, deloma v nerazvite države, ki svoje žitarice, ki so jim neobhodno potrebne, izvažajo v Evropo, da bi se te pretvorile v meso, v nesmiselnem razmerju 10:1.
Za postopno uresničevanje zaščite življenja v korist živali bi se zatem moralo zgoditi preprogramiranje naših prehranskih navad. Če svoje otroke, ki neredko občutijo odpor do mesne hrane, ne bi še naprej nagovarjali, da »morajo jesti meso, da bi nekaj postali«, se bi potrošnja mesa v naslednjem rodu zreducirala sama od sebe. Če gostince obvežemo, da na svojih jedilnikih nudijo polovico veganskih jedi, bi se popolnoma spremenila kultura prehranjevanja. Za to programiranje je poleg jamstva osnovnih pravic potrebna ocena državnega cilja. Če se želi z njimi sodelovati glede etičnih zahtev v polnem obsegu, bi to moralo vsebovati ne samo cilj, da se živali ščitijo in spoštujejo, temveč nadaljnji cilj, da se jih več ne kolje.
Na ravni pravic, ki praviloma vsebujejo samo etični minimum, ta visoki ideal trenutno izgleda neizvedljiv. Kljub temu njegovi zagovorniki ne bi smeli opustiti državnega cilja, ki vodi v to smer ali bi se morali zadovoljiti z manj dosledno vsebino, ki upošteva še obstoječo konzumacijo mesa, mleka in jajc neodstopajoč od ustavnopravne tendence za njeno reduciranje. Poleg ocene državnega cilja, potrebnemu jamstvu osnovnih pravic v korist živali bi se vse lahko vzelo v obzir z naslednjo formulacijo: »Vsaka žival ima pravico do življenja glede na svojo vrsto. Posegi so dovoljeni samo iz neodložljivih razlogov javnega interesa v okviru zakona.«
Pristaši konzumiranja mesa bodo to omejitev zakona izpodbijali v korist klanja živali. Do kdaj še? Glede na najnovejša spoznanja o nekvaliteti, o kateri pišejo mediji, bi lahko »javni interes« za mesno prehrano postal manjši. Znanost ne more več zanikati, da povzročitelji BSE-ja, ki v novi obliki Creutfeldt-Jakobove bolezni povzroča vse več smrtnih slučajev pri ljudeh, ni vsebovan samo v govedih, temveč tudi v kokoših, ovcah, jagnjetih in svinjah.
Ena od možnosti društva za zaščito živali, za zaščito osnovnih pravic živali, bi bila vloga tožbe (kakršna že obstaja v korist narave in krajine) ali naročiti sodno neodvisnega zastopnika za zaščito živali. To so okvirni pravni pogoji, ki v resnici zastopajo samo etični minimum dosledne zaščite živali. Ali bo in kako hitro bo dosežen ponujen etični cilj, da se živali več ne koljejo, je odvisno od vsakogar od nas. V knjigi »To je Moja Beseda« je rečeno: »Približal se je čas, v katerem bo moral vsak položiti račun za to, kar je storil ljudem, naravi in živalim.
Dviga se Nova doba, v kateri ne bo več krvavih žrtev in poskusov na živalih, pa tudi klanja in konzumiranja živali ne, ker one so naslednji bližnji človeka. Zemlja se očiščuje vsega nizkega. Na mesto nasprotnega nastopa višje življenje, v katerem se vse bolj izpolnjuje Božja volja. Ljudje v Novi dobi ne bodo samo molili k Bogu, temveč izpolnjevali Njegove zakone.«
Pripravil: sociolog in teolog Moris Hoblaj