Pomor živali je smrt ljudi

Pred dvema desetletjema je po Evropi na grmadah gorelo na deset tisoče govedi, kar je vznemirilo svet. Mnogi so celo govorili o tem, da je nekdanji odnos med človekom in živaljo vstopil v novo dimenzijo: znanstveniki so na primer začeli vse bolj odprto govoriti, da odnos človeka do živali ni smrtonosen samo za živali, ampak tudi za samega človeka. To se namreč ne nanaša samo na BSE (kravja norost), kar je bil takrat vzrok za sežiganje govedi, o čemer se danes ne govori več, čeprav posledice BSE še v nobenem primeru niso preteklost, ampak tudi na vse ostale probleme v zvezi s pomorom živali.

V času obveščanja o BSE krizi so vsi mediji tedne dolgo prikazovali slike o katastrofalni množični reji in klanju živali, ki so še kako šokirale ljudi z intaktnim občutenjem in ki so začeli razmišljati – ne samo o zdravstvenih vprašanjih, ampak tudi o etično-moralnih vidikih množične reje in klanja živali kot tudi o samem prehranjevanju z mesom.

Zdelo se je, da je človeštvo dojelo, da s pomorom živali povzroča smrt ljudi. Toda po dveh desetletjih je treba priznati, da človeštvo tega ni dojelo, prav nasprotno. Vse več je živali za zakol in s tem več njihovega trpljenja. Ljudje jedo vse več mesa, ker mediji v rokah dobičkarjev prikazujejo vse manj slik o trpljenju živali. Odnos ljudi do živali postaja vse bolj katastrofalen in s tem se je povečalo njihovo živalsko-kanibalsko prehranjevanje. Da je temu tako, nam kažejo statistike, ki govorijo o tem, da se je poraba mesa povečala za okrog 6%. Temu razvoju so, kot že omenjeno, največ prispevali skorumpirani politiki, mediji, proizvajalci in trgovci z mesom, ki vse glasneje sporočajo: »Govedina je varna kot še nikoli doslej«. Šolska medicina hkrati kot lobist farm in mesne industrije ponavlja v stilu pokvarjene magnetofonske plošče, da človek ne more preživeti brez mesa, čeprav bi morali vedeti, da je nevarnost okužbe, ki povzroča npr. Creuzfeld-Jakobovo vrsto demence, povezana s prehranjevanjem z BSE okuženim mesom. Ta vrsta demence ne samo, da ni izginila, ampak se še povečuje med ljudmi.

Politiki ob vsakem škandalu, pa naj gre za pokvarjeno ali okuženo meso, jajca ali živalske bolezni, ali vse bolj nevarne gripozne bolezni, trdijo, da imajo vse pod kontrolo kljub védenju, da je najhujše še pred nami. Čeprav nam politiki in kupljeni znanstveniki slikajo rožnato prihodnost, vidimo, da najhujše šele prihaja s klimatskimi spremembami. V prid tej trditvi govori to, da se vse več ljudi sprašuje, ali človek sploh mora jesti meso, da bi preživel ali pa se je celo bolj zdravo prehranjevati brez mesa, kar dokazujejo milijoni vegetarijancev, med katerimi so tudi mnogi vrhunski športniki. Šolska medicina zaradi tega vprašanja, kot je videti, vse bolj izgublja zaupanje, ko trdi, da je prehranjevanje z mesom nujno, da bi človek preživel.

Človek je premagal kanibalizem. Premagal je suženjstvo. Zdaj je prišel čas osvoboditve živali, tako da se jih neha rediti, mučiti, ubijati in jesti.

Na milijone govedi, svinj, kokoši in drugih živali dan za dnem živi v temnih in smrdljivih zaporih in v vse krajšem zemeljskem življenju končajo mučeniške in grozne smrti. Svoje življenje izgubijo samo zato, da bi človek zadovoljil svoje strasti in okus. Strahote in mučenja postajajo za živali vse bolj neznosne, tako da je prišel čas, ki nas prisiljuje, da si postavimo vprašanje: Zakaj to delamo in kdaj bomo s tem nehali?

Ni več skrivnost, da je resnico o živalih – kljub mnogim teorijam in borbi ubijalcev živali, da se živali ne bi osvobodile – sprejelo mnogo ljudi in ki se glasi: Živali čutijo, občutijo radost, bolečino in trpljenje. Živali se – gledano genetsko – samo malo razlikujejo od človeka. Vse bolj je razumljivo, zakaj je Lev Tolstoj, veliki ruski pisatelj, trdil in napisal: »Od uboja živali do uboja človeka je samo majhen korak.« Na to pa kaže tudi biblija, kjer je pri preroku Izaiji pred 3000 leti zapisano naslednje: »Kdor zakolje vola, je kakor tisti, ki ubije človeka.« Ko se bo spremenila zavest ljudi v tem smislu, da živali občutijo kot mi ljudje, in da imajo dušo, bodo živali osvobojene in mi ljudje bolj zdravi.

Ali prihajajo ubijalci človeštva iz kraljestev živali?

Zdi se, da je ljudem lastno, da si takšna vprašanja postavljamo šele takrat, ko je pod vprašajem naše lastno zdravje, ali imetje, ali celo oboje. Tokrat kot da ne gre samo za okuženo meso z raznimi nevarnimi virusi, antibiotiki, hormoni, ali salmonelo v piščančjem mesu, ki v zadnjem času vse bolj zastrašujejo Evropo, ampak tudi za osnovni odnos človeka do živali.

V časopisu »Die Welt am Sonntag« se je pred leti pojavil zanimiv članek, kjer v podnaslovu beremo: »Ubijalec iz kraljestev živali!« V članku se navaja, da mnogi strokovnjaki gripo, HIV in BSE prepoznavajo samo kot predhodnico velikih epidemij. V članku piše, da imajo vse tri okužbe nekaj skupnega z živalmi. Povzročitelji teh bolezni so prišli iz kraljestev živali in so uspešno preskočili prepreke posameznih vrst, kot npr. virusi gripe, od katere je v zadnjem stoletju umrlo več kot 50 milijonov ljudi. Virusi gripe v glavnem prihajajo iz jugovzhodne Azije, kjer mnogo kmetov na tesnem prostoru živi skupaj s kokošmi in svinjami. HIV prihaja iz afriškega pragozda, mogoče je bil prenesen z opice na ljudi. Med medicinskimi strokovnjaki vse bolj prevladuje mišljenje, da za BSE – za govedom, ovcami in severnim jelenom – zdaj oboleva tudi človek od zagotovo neozdravljive bolezni možganov.

V brošuri »Pomor živali je smrt ljudi« avtorica Gabriele med ostalim pravi, da način, kako človek ravna z živalmi, npr. kako jih redi, kolje in jé, govori o osnovnem, o odnosu večine ljudi do živali. Naprej govori o tem, da je popolnoma logično, da človek kot posledico narušenega odnosa do živali doživlja aktivnost zakona vzroka in učinka, ali – kar seješ, to boš žel. Aktivnost tega zakona, ki ga poznamo tudi v fiziki – akcija in reakcija – so vse pogostejše že omenjene bolezni in tudi spremembo klime.

Če bi vprašali živali, kakšen je človekov odnos do njih, kaj bi odgovorile?

Prerok za današnji čas – prerokinja Gabriele – je svoj glas posodila živalim, da bi one lahko odgovorile ljudem na nekaj njihovih vprašanj. Tako so govorile o kravji norosti, slinavki in parkljevki, ki so jih okvalificirale kot katastrofo za ljudi in živali. Govorile so o sežiganju bolnih živali in o njihovem počutju ob sežiganju, baje skrajšanju njihovih muk – saj jih je človek že tako ali tako določil za zakol – a kar je še hujše, pred tem jih je obsodil na mučno življenje v smrdljivih in temnih zaporih.

Po preroku so tudi opozarjale: »Pomor živali je smrt ljudi.«  Govorile so tudi o vprašanjih in realnosti, med drugim tudi o naslednjem: »Kdaj bodo ljudje dojeli, da me občutimo in zaradi tega trpimo?« Nadaljujejo: »Vi nam pripisujete samo instinkt. Toda tudi instinkt spada k opažanju. Me opažamo, kaj nam delate in kdo ali kaj se nam približuje. Me ne bežimo pred ljudmi, ne da bi vedele, zakaj. Instinktivno opažamo, kdo je človek in kaj namerava. Zakaj to okrutno početje? Ali vas je to naučil Duh narave, Duh Stvaritelj? Me trpimo nepopisne muke, kajti kdo bi želel biti nataknjen na kol, ali še živ obešen za noge?« »Ali poznate strah, jezo in paniko zaradi tega, kar prekaša moč dojemanja? Ali vi ljudje sploh razmišljate, ko vidite transporte? Ali sploh občutite, kaj pomeni biti izročen človeku, ki je močnejši, gospodarju, da vas ubije? Ali ni Bog podaril človeku vse, kar potrebuje za življenje? Ali ne obstajajo rastlinska vlakna in volna za obleko, da vas ščiti pred mrazom?«

Neka žival obtožuje: »Človeški razbojniki, ki mučijo in ubijajo, so mi na bestialen način vzeli življenje. Zaradi česa? Moja obleka, moje krzno, mi je bila nujno potrebno za življenje. Ali vam je moje krzno nujno potrebno za življenje?  Svoje življenje bi zelo rada živela tako, kot mi ga je dal Duh Stvaritelj narave. Vi ste mi ga brutalno vzeli.«

Vaša nenasitna poraba mesa ima tudi druge posledice, kot je bolezen in uničenje okolja.

To toliko bolj velja, ko gre za industrijsko rejo živali v zastrašujočih življenjskih pogojih, ki zahtevajo neprestano uporabo zdravil – antibiotikov, psihofarmakotikov in podobnega, ki jih potem v svoj organizem sprejmejo vsi, ki dajo nalog za zakol in porabniki mesa. Nenasitna poraba mesa ima še povsem druge posledice. Znano je namreč in dokazano, da množična reja živali uničuje okolje.

Zaradi BSE krize se to še naprej zaostruje, ker prepoved moke iz živalskega mesa pelje k temu, da se bo pridelovalo še več žit in stročnic za živalsko hrano. V Braziliji in drugih deželah bodo za plantaže živalske hrane posekali še več tropskega pragozda. To, s čimer v Evropi krmimo živali, v revnih deželah povzroča porast cen za zemljo in s tem tudi žit ter povzroča dodatno lakoto. Prehranjevanje z mesom je razsipanje dragocene hrane. Lakota je v prvi vrsti problem socialne neenakosti: Tisti, ki trpijo lakoto, nimajo zemlje, da bi si pridelali hrano, nimajo pa niti denarja, da bi si hrano kupili. Oboje je precej zaostreno zaradi množične reje živali v bogatih deželah. Lakota ima torej nekaj skupnega z našim načinom življenja. Z ozirom na 100.000 ljudi, ki vsak dan umrejo od lakote, in med njimi 40.000 otrok, lahko v celoti potrdimo: »Pomor živali je smrt ljudi.«

Način razmišljanja in prehranjevanja je pri večini ljudi pogojen z religiozno cerkveno tradicijo, kot sta božič in velika noč!

Način razmišljanja o hrani živalskega izvora je pri večini ljudi pogojen s teološko cerkveno tradicijo, to pa pomeni izključitev duhovno-evolucijskega in razboritega razmišljanja ter  izključitev formiranja zavesti v skladu z večnimi kozmičnimi zakoni. Duhovščina skoraj vseh religij že od nekdaj govori, kljub duhovnemu in znanstvenemu védenju, da so živali za našo hrano potrebne, ne pa da so one naše sostvaritve, ki občutijo žalost, bolečino, ki se veselijo, trpijo in ki imajo pravico do življenja, prostora in hrane kakor mi ljudje in da je ubijanje živali enako ubijanju ljudi – glej v bibliji pri Izaiji: »Kdor zakolje vola, je kakor tisti, ki ubije človeka.«

Današnji odnos večine ljudi kaže na to, da jim teološka tradicija pomaga, da potisnejo občutke in duhovno-etično razmišljanje v korist dobrih pečenk, ražnja in ostalih kulinaričnih užitkov. Za primerjavo: Ni še dolgo od tega, ko je ista teološka cerkveno-duhovniška tradicija podpirala lastnike sužnjev. Ona je pripomogla lastnikom sužnjev instalirati zavedanje in zavest, da se sme sužnje nekaznovano maltretirati ali jih celo ubiti, ker so oni lastnina lastnika sužnjev, s svojo lastnino – tako kapitalistična teologija – pa se lahko ravna po lastni volji. Teološka tradicija je tudi pripomogla k odnosu moških do žensk – one so bile na krščanskem zahodu stoletja komaj kaj več vredne kot sužnji in se je temu primerno tudi ravnalo z njimi. Kolonialne sile iz  »krščanske« Evrope so se glede na cerkveni nauk obnašale do zasužnjenih ljudstev v Aziji, Ameriki in Afriki. Nehali so jih ubijati, ko je cerkev odločila, da imajo dušo tudi ljudje teh ljudstev. Znano je, da je teološka cerkvena oblast in njena poganska tradicija za časa inkvizicije pa tudi pozneje dovoljevala in opravičevala vsako barbarsko početje, ki si ga je izmislila njena perverzna in shizofrena duhovščina. Povzročila je, da je človekovo naravno občutenje otopelo. Postala je etika svojega vernega ljudstva.

Prišel je čas, da človeštvo pogleda v oči vsem žrtvam – konec koncev tudi živalim v hlevih in v naravi, ki na Zemlji trpijo pod terorističnim režimom cerkvenega nauka, brez človekove zaščite. Kar pa zadeva nas v Sloveniji, ki živimo na krščanskem Zahodu, ki naj bi temeljil na bibliji, na prvih straneh Stare zaveze piše, da se mora človek prehranjevati z rastlinami in plodovi. – Na žalost, pa je malo naprej v isti knjigi zapisan lažni vstavek duhovniške teologije, ki se glasi: »Strah in trepet vsem živalim na zemlji in vsem pticam v zraku … Vse je dano v roke človeku. Vse, kar se premika in živi, je njegova hrana.« Prav ta duhovniški teološki vstavek, nasproten božanskim zakonom, je za mnogo stoletij zapečatil bridko usodo živali in to vse do današnjih dni. To pa ne pomeni, da Bog ni reagiral na to teološko duhovniško tradicijo in prevaro duhovništva. Reagiral je skozi vso zgodovino pa tudi v današnjem času, ko zasužnjenemu človeštvu, živalim in vsej naravi obljublja skorajšnjo osvoboditev. V sami cerkveni bibliji, pri velikih prerokih stare zaveze piše naslednje: »Ne prinašajte Mi več nesmiselnih daritev, žgalnih daritev, ki se mi gnusijo.«  Tako pravi Bog po Izaiji. »Vaše roke so krvave. Umijte se, očistite se! Odpovejte se zlemu preganjanju!  Nehajte delati zlo pred Mojimi očmi!« Ali niso te besede aktualne tudi za današnji čas? Veliki Božji preroki so govorili in učili ljudi naslednji zakon vesolja: Bog prežema vso Bit, Njegov Duh je prisoten v vsaki živali, v vsaki rastlinici. Njemu »pripada« vse. Jezus pa je ljudi učil: »Vse, kar storiš enemu Mojih najmanjših, si storil Meni« in s tem samemu sebi.

Moris Hoblaj, teolog in sociolog,
iz revije Osvoboditev živali, št. 34, december 2017.
Več informacij najdete v brošuri:

Katastrofe, zemeljski preobrat, umiranje
Bog je pravočasno svaril

Gabriele Založba Beseda

Opis: