Iz neponarejene zgodovine je jasno razvidno, da je bilo v vseh velikih religijah prvobitno poučevano absolutno nenasilje do stvarstva, ljudi in živali. Iz tega je mogoče zaključiti, da se je človeštvo v začetku prehranjevalo z rastlinsko hrano in da poskuša duhovniška »kasta« skozi celotno zgodovino vse do danes ljudi odvrniti od tega ter jim vsiliti živalsko hrano. V današnji, moderni družbi pa poleg raznih cerkva in večine duhovnikov kot podaljšana roka za to skrbijo tudi mnogi politiki in ministrstva.
JEZUS JE BIL PACIFIST
Povečano pobijanje živali za praznovanje božiča – praznika Jezusovega rojstva je nesprejemljivo in absurdno.
Mnogi zgodovinski viri kažejo, da je bil Jezus pacifist in da ni dopuščal ubijanja in mučenja živali.
Številni teologi, filozofi, pisatelji, zgodovinarji religije ter znane osebnosti, kot so Robert Frost, mistik, pesnik in pisatelj Kahlil Gibran, Mahatma Gandhi, slavni dramaturg George Bernard Shaw in Nobelov nagrajenec za mir Albert Schweitzer, so menili, da je samozvani apostol Pavel potvoril izvirni Jezusov nauk ter v svet prinesel krivo vero, po kateri veliko ljudi živi še dandanes. Samozvani apostol Pavel, ki je bil že od samega začetka velik nasprotnik prvih kristjanov in esenskega krščanstva, je učil ubijanje in uživanje živali ter suženjstvo in manjvrednost žensk. Rimska cerkev in prek nje vse obstoječe krščanske cerkve slonijo na Pavlovih izmišljotinah.
Hieronim je leta 383 od takratnega papeža Damaza 1. dobil naročilo za izdelavo enotnega latinskega biblijskega teksta. Tako je imel na voljo vsa do takrat obstoječa besedila o učenju in življenju Jezusa. Zato je dobro vedel, da Jezus ni jedel živali in da jih je učil ljubiti, ne ubijati. To dokazujejo tudi mnogi antični spisi izven Biblije. Npr., v Hebrejskem ali Ebionitskem apokrifnem evangeliju piše, da je Jezus prišel odpravit krvave daritve in vsakršno mučenje in ubijanje živali. Prav tako, da je odklanjal zakol jagnjeta za pasho.
Toda kljub temu znanju je Hieronim ta pomemben vidik Jezusovega življenja in nauka pri sestavljanju biblije prikril oz. prevzel že ponarejene predloge. Zaradi tega so zlasti krščanska ljudstva mutirala v požeruhe mesa in to prenašala še na ostale. Ta ponareditev in prikrivanje resnice ima strašanske posledice za živali, naravo in človeštvo. Takšen razvoj je namreč privedel do živinoreje megalomanskih razsežnosti, ki je danes glavni razlog za klimatske spremembe, te pa bodo, če ne bo prišlo do spremembe prehranjevanja ljudi, usodne za celotno življenje na planetu. (V prejšnjem stoletju so našli mnoge zgodovinske vire ob obali Mrtvega morja in v Nag Hammadiju v Egiptu. Ti teksti nam Jezusa prikazujejo v drugačni luči. Iz njih je razvidna njegova ljubezen do vseh živih bitij. V knjigi Evangelij popolnega življenja ali Evangelij dvanajstih svetnikov je Gideon J. Ouseley objavil prevod izvirnega evangelija, prevedenega iz aramejščine, ki so ga člani esenske skupnosti zavarovali pred tedanjo zlorabo.)
Ebionitski evangelij je starejši kot vsi drugi kanonski evangeliji, čeprav krščanski teologi temu oporekajo. Pozitivni, setitski način življenja vseh pitagorejskih gibanj in zlasti aleksandrijskih terapevtov (egiptovska veja esenov) ter vsi njihovi rokopisi so temelj knjig Nove zaveze, kot je to izpričal najstarejši cerkveni zgodovinar Evzebij. Dejstvo je, da se je cerkveno krščanstvo kot nosilec evropske in tako imenovane napredne zahodne civilizacije razvilo v nasprotni smeri od izvornega, miroljubnega načina življenja in veganskega načina prehranjevanja.
V 4. stoletju je cesar Konstantin odločil, da se rimska oblika krščanstva tistega časa, današnje katolištvo, ne odreka mesu, in da mora biti v prihodnosti to religija za vse državljane njegovega cesarstva. Od takrat so bili prakristjani in Jezusovi sledilci, ki so se hranili vegetarijansko ali vegansko, s strani rimskokatoliške cerkve preganjani. Običajno so bili oklevetani kot heretiki, neverniki in sektaši, zaznamovani s cerkvenim prekletstvom, in pogosto okrutno ubiti.
Kako je danes? V današnjem času državno-cerkveno krščanstvo proti vegetarijanstvu in veganstvu deluje in nastopa zelo podobno kot nekoč, le da okrutnega ubijanja ni več. V sedanjem katoliškem katekizmu cerkev v paragrafu 2417 poučuje, da smemo živali izkoriščati za hrano, medicinske poskuse in proizvodnjo oblačil. Po učenju Cerkve se živalim vse do danes odreka nesmrtna duša, kar je med drugim pripeljalo do tega, da so se krščanski prazniki spremenili v največje praznike klanja na svetu. Jagnje za veliko noč, račka, goska in puran za božič. Tudi sicer so deli živalskih teles dnevno na krožnikih, in to od živali, ki so morale pred smrtjo preživeti nedostojno, mukotrpno življenje v mračnih hlevih.
Vidimo, da v krščanstvu ni ostalo ničesar od nenasilnega nauka pacifista Jezusa. Prav tisti, ki trdijo, da so čuvaji njegovega nauka, so ponaredili izvorni nauk in ga spremenili v njegovo nasprotje. To se nanaša tudi na odnos človeka do živali. V današnjem času obstajata dve vrsti veganstva: moralno-etično veganstvo iz ljubezni do celotnega stvarstva ter veganstvo iz zdravstvenih razlogov.
MISLI DRUGIH MODRECEV
Kaj so povedali in zapisali še drugi veliki ljudje v zgodovini človeštva o živalih, njihovem ubijanju in uživanju mesa?
BUDA je poučeval može in žene vseh družbenih slojev skupaj 45 let. Umrl je v 80. letu življenja. Njegove nauke so prvotno ustno prenašali njegovi učenci; zapisani so bili šele dve do tri stoletja po njegovi smrti. Tu je nekaj njegovih citatov, ki prikazujejo, kaj je mislil o živalih in uživanju mesa:
»Vsako živo bitje si zasluži, da uživa v varnosti in blagostanju. Mi moramo ščititi življenje in dati srečo drugim. Vsa živa bitja, velika ali majhna, dvonožna ali štirinožna, tista, ki plavajo ali letijo – vsa imajo pravico do življenja. Ne smemo poškodovati ali celo ubiti drugih živih bitij. Mi moramo ščititi življenje.«
»Vsa bitja trepetajo pred nasiljem. Vsa bitja se bojijo smrti, a ljubijo življenje. Poglejte sebe v drugih. Le kako bi potem lahko komu škodovali?«
Kljub tem jasnim besedam ostaja dejstvo, da se v budizmu danes ubija živali, in večina budistov, celo redovniki, z nekaterimi izjemami, uživa njihovo meso. Buda je verjetno pričakoval takšen razvoj in je predvidel izkrivljanje svojih naukov. Na to je opozarjal z besedami: »Po mojem odhodu se bodo povsod pojavili duhovi, ki bodo ljudi povedli v zablodo, jih učili, da smejo jesti meso.«
GANDHI se je z absolutnim nenasiljem boril za neodvisnost Indije izpod kolonialne vladavine Britancev, ki je trajala 160 let. Gandhi je odraščal na zahodnem delu Indije, kjer skupnost jainov že tisočletja množično prakticira filozofijo nenasilja in neškodljivosti. Jaini so naravovarstveniki in se prehranjujejo rastlinsko. Temelj njihove vere je nauk nenasilja v vseh oblikah, ki se imenuje ahimsa. Na Gandhija je imela zelo velik vpliv njegova mati, ki se je izobraževala pri jainističnih menihih. Nenasilje in neškodljivost sta bila temeljna kamna Gandhijeve vere. Gandhi je dobro razumel Jezusove besede: »Ljubi svojega sovražnika; delaj dobro tistim, ki te preklinjajo; moli za tiste, ki te nespoštljivo izkoriščajo.«
Gandhi je bil velik Jezusov učenec. Njegova učenja je preučil zelo skrbno. Ob več priložnostih je dejal: »Če me vprašate, ali verjamem v Jezusova učenja, bom z veseljem odvrnil, da sem kristjan.« Znana je tudi njegova zelo pomembna misel: »Verjamem, da se duhovni napredek nekega naroda lahko meri po tem, kako ravna z živalmi.«
Tako v spisih Hindujcev kot tudi v Vedah (Vede so starodavno, vzvišeno znanje, staro več kot 8.000 let, do katerega naj bi se znotraj lastne zavesti dokopali starodavni vedski modreci – rišiji, ki so Vede zapeli ali izgovorili. Vedsko znanje se je prenašalo ustno, z živega učitelja na živega učenca. Zlata doba vedske kulture se je bližala koncu, ko so se Vede pričele zapisovati, pred približno 5000 leti. Takrat je nastopila doba neznanja.), ki predstavljajo celovitost najstarejših tekstov svetovne književnosti, ohranjenih na območju današnje Indije, je mnogo izjav, ki govorijo proti nasilju in tako tudi proti prehranjevanju z mesom.
V Manu-Samhiti, starodavni knjigi zakona, sicer enem od najpomembnejših tekstov za Hindujce, piše: »Ne-ubijanje živih bitij je predpogoj za odrešitev.« Krišna, izvorna oblika Vsevišnje Božanske Osebnosti, v Bhagavad-giti pove, kakšno hrano naj se mu daruje: »Če mi kdo z vdanostjo daruje majhen list, majhen sadež ali malo vode, sprejmem njegov dar.«
Krišna nikjer ne omenja mesa ali hrane živalskega izvora. Vendar podobno kot v primeru prvih kristjanov tudi tukaj stopa na sceno duhovniška kasta v hinduizmu, ki posplošuje in obide zapoved, da se živa bitja ne ubijajo, in dela izjeme, ko pravi, npr., da je sakralno ubijanje živali dovoljeno oz. dopuščeno, da je dopustno jesti meso pri obredih. Izven teh obredov je hindujcem prepovedano jesti meso. Žrtveni obred s konzumiranjem mesa je izkrivljanje prvotnih hinduističnih naukov s strani duhovniške kaste.
MARIJA GIMBUTAS, litvanjska arheologinja, ki je v petdesetih letih dvajsetega stoletja osnovala »Kurgansko hipotezo«, je v svojih delih pisala o miroljubni civilizaciji, ki ni poznala orožja. Ta civilizacija je cvetela na območju tako imenovane Stare Evrope (ta naziv je skovala Gimbutasova), ki je obsegala območje skoraj celotnega Balkana, vse do Češke na severu in Grčije, Turčije ter Črnega morja na jugu, in sicer za časa neolitika, med približno 8000 do 2000 let pr. n. št. Nekateri posamezniki se z Marijinim delom niso povsem strinjali, saj je bilo nevarno trditi, da je v Evropi obstajala mirna civilizacija brez orožja. A najnovejše genetske, lingvistične in arheološke raziskave potrjujejo Marijino hipotezo.
Lahko sklepamo, da miroljubna civilizacija Stare Evrope ni ubijala in jedla živali. Sodobna znanost nas sicer skuša prepričati, da vojne in pobijanje obstajajo že od začetka človeštva. Večji del zgodovine je vsekakor prirejen in potvorjen tako, da ustreza osvajalcem in zavojevalcem.
PITAGORA se ni prehranjeval z živalmi iz več razlogov. Eden od njih je bil širitev miru. Učil je, da živali ne bi smeli raniti in jim vzeti pravice do življenja. On sam in njegovi učenci so bili najboljši zgled. Ljudi je odvračal od nasilja do živali, s katerimi smo si v sorodu. Bil je v stiku s politiki, zakonodajalci, ki so želeli ravnati kar se da pravično, kar je pomenilo, da niso na nikakršen način povzročali bolečine živalim, ki so naši prijatelji. Kdor razume vez med vsem živim, bo gojil bratstvo do vseh, ki imajo dušo tako kot mi. (Iamblichus" Life of Pytagoras, 1818: XXIV in XXX)
Največji duhovi antike, kot so bili grška pesnika HEZIOD in OVID ter filozof PLATON, so govorili, da so bili v zlati dobi vsi ljudje vegetarijanci in niso poznali nasilja. Heziod, ki je živel 700 let pred Kristusom, je pisal o rajskem, zlatem obdobju življenja na Zemlji, ko so ljudje še živeli v miru in so se prehranjevali s sadeži; Orfej je s svojo glasbo vnašal harmonijo v živalski svet. Filozof Empedokles se je o tem jasno izrazil v 5. stoletju. SOKRAT in njegov učenec Platon sta svoje življenje usklajevala z nauki pitagorejske šole.
Veliki PLUTARH je napisal obsežno delo o nekrvavem slogu življenja. Vrh tega predstavlja Porfirij, ki je po Avguštinovem mnenju največji filozof vseh časov.
Hebrejska tradicija pozna REHABITE. Živeli so skoraj celih tisoč let pred Kristusom, stanovali pa v šotorih; niso obdelovali zemlje, ampak so se preživljali z naravno rastočimi sadeži. Nadaljevali so tradicijo setitov. Setitski način življenja je dosegel velik razcvet v narodu Katarjev, ki jih imenujejo tudi Albigenzi. Ti so živeli od 10. do 12. stoletja v južni Franciji. Kot narod so jih uničili na križarskih pohodih. Danes živi le še majhno število njihovih pripadnikov, ki so kot setitsko usmerjeni ljudje raztreseni po svetu.
Ruski pisatelj in pacifist Lev Nikolajevič TOLSTOJ, avtor številnih pomembnih del kot sta Vojna in mir ter Ana Karenina, je opozarjal, da se bomo klali med sabo, dokler se bomo prehranjevali iz klavnic.
Lev Nikolajevič Tolstoj
Najstarejša legenda ameriškega staroselskega ljudstva HOPI iz Arizone pravi, da je bila že ob stvarjenju prvih ljudi vseh ras na Zemlji vsem ljudem in tudi živalim namenjena hrana izključno rastlinskega izvora, mleko iz trav, sadje, semena, oreščki in koruza kot posebna hrana za ljudi. Vsi, ljudje in živali, so čutili, da so eno.
ALBERT EINSTEIN je študiral vsakodnevno, neskončno grozo, ki jo seje človek in ki je prerasla v pobijanje in morijo, ki ju z besedami ni mogoče opisati. Ta groza se na tem planetu nenehno širi iz klavnic in laboratorijev, kjer opravljajo poskuse na živalih. Einstein je prišel do zaključka, da obstaja fizikalni zakon, ki ga je poimenoval Einsteinovi valovi trpljenja (EPW – Einsteinian Pain Waves). Ti valovi trpljenja se ne morejo kar tako razbliniti, temveč se po določenih fizikalnih zakonih nekje razbremenijo kot »naravna katastrofa«. Veliko potresov in drugih katastrof, kot npr. cunami, se je zgodilo prav v času božiča ali velike noči, ko so se ljudje mastili z božičnimi in velikonočnimi pečenkami – živalmi na svojih krožnikih.
Dr. MADAN MOHAN BAJAJ, direktor mednarodne znanstveno raziskovalne dobrobitne organizacije in vodja laboratorija za raziskovanje medicinske fizike, imuno fizike, atomske biofizike in biomedicinskega inženiringa na oddelku za fiziko in astrofiziko Univerze v Delhiju v Indiji, kjer poučuje od leta 1968, je skupaj s soavtorjema M. S. M. Ibrahimom in Vijayem Rajem Singhom napisal knjigo z naslovom »Etiology of Earthquakes, A New Approach« (»Vzrok potresov; nov pristop«). V knjigi avtorji na podlagi svoje raziskovalne teze, ki so jo leta 1995 predstavili na mednarodni znanstveni konferenci v Sudalu v Rusiji, trdijo, da potrese ustvarja nenehno koncentrirano zadajanje trpljenja in strahu, ki ga povzročajo ljudje z neprestanim ubijanjem ljudi, živali, ptic in rib.
Čeprav je znanost že razkrila glavne vzroke za potrese in cunamije ter druge naravne pojave, pa moramo dopuščati možnost, da obstajajo še mnogi drugi dejavniki, ki jih še ni uspela odkriti. Kot lahko razberemo iz teh nekaj zgodovinskih delčkov, naj bi kot človeštvo živeli miroljubno, brez vsakega nasilja, izkoriščanja in ubijanja, tudi živali. Zaradi potvarjanj zgodovine, ki je odgovarjala vladajočim cerkvenim in političnim krogom, je prišlo do stanja, ki je že skoraj pripeljalo do uničenja planeta in s tem do uničenja vsega živega na njem.
Skrajni čas je, da se zavemo pomena miroljubnega odnosa do živali in vsega živega na Zemlji, da prenehamo uživati hrano živalskega izvora in da obrnemo razvoj človeštva v smer sožitja in preživetja tudi za prihodnje rodove.
Pripravila: Petra Komel in Stanko Valpatič
Viri in literatura:
- Živalim sovražna Hieronimova biblija, Ljubljana, založilo Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice, 2008.
- Franc Burgar, France Susman, Darinka Jeglič: Adamova knjiga, Etiopski rokopisi, Ljubljana, Aura, 1990.
- Bhaktivedanta Swami: Življenje izvira iz življenja, Ljubljana, Skupnost za zavest Krišne, 1993.
- Viktorija Kos: Razcvet zavesti, samozaložba, 2015.
- Bogdan Kristofer Meško: Vstajenje – najstarejša legenda ljudstva Hopi iz Arizone, Ljubljana, Založba Amalietti & Amalietti, 2013.
- Adrian Predrag Kezele: Tajne indijske astrologije, Čakovec, Dvostruka Duga, 2007.
- Adrian Predrag Kezele: Vrnitev Boginje, Ljubljana, Založba Chiara, 2019.
- France Susman: Pavlova kriva vera preplavila ves svet - 1. del, Pavlova kriva vera preplavila ves svet - 2. del, Od božičnega cunamija do vesoljnega potopa, članki, arhiv na www.pozitivke.net.
Revija Osvoboditev živali, letnik 16, št. 38, str. 4-7.