Preden sem postala veganka, sem zavračala masovno farmsko rejo, a sem razlikovala med slednjo in manjšimi kmetijami, kjer naj bi se z živalmi ravnalo korektno, spoštljivo. Temu primerno sem obsojala nakupovanje mesnih izdelkov v supermarketih, nisem pa zares razmišljala o izdelkih, ki jih prodajajo kmetje na tržnicah, in izdelkih s posebnimi bio certifikati, ki naj bi pričali o visokih ekoloških in etičnih standardih. Še manj sem razmišljala o masovno pridelanih mlečnih izdelkih, s svojim nakupom jajc iz proste reje pa sem mislila, da opravljam vlogo vestne, odgovorne potrošnice.
Šele ko sem izvedela za grozote mlečne in jajčne industrije in se začela ukvarjati z uveljavljenimi praksami mega farm vse do butičnih eko kmetij, sem prepoznala, kako zelo sem se motila. S prehodom na veganstvo se mi je torej odvalil ogromen kamen s srca; končno nisem več prispevala k trpljenju in izkoriščanju čutečih bitij, ki si prav tako kot hišni ljubljenčki zaslužijo živeti ne samo brez bolečin, ampak tudi na dostojanstven način. A vendarle sem bila kljub olajšanju v prvih mesecih obenem hudo razočarana nad sabo: kako sem lahko verjela lažem kmetijske industrije, ko pa sem sicer kritična, včasih celo cinična do drugih industrij in korporacij?
Živalska agrarna industrija je med najbolj prebrisanimi, ko gre za prikrivanje dejstev o dejanskih učinkih svoje panoge ter kako ravnajo z živalmi. Tako kot tobačna industrija in industrija fosilnih goriv ima vplivne interesne skupine, ki imajo dolgo in zapleteno zgodovino masovnega zavajanja prebivalstva o nevarnosti in škodljivosti njihovih panog za ljudi, živali in/ali okolje. Naj le spomnim na 50. in 60. leta, ko so nekateri zdravniki trdili, da kajenje ne škodi zdravju; na think tanke, ki zagotavljajo, da podnebne spremembe niso resnične oz. da znanstveniki pretiravajo o njihovih učinkih, in da zato seveda ne potrebujemo strukturnih sprememb, ki bi bistveno vplivale na uspešnost in dolgoročni obstoj fosilne industrije.
Prav to se dogaja tudi v živalski agrarni industriji. Naj med zimzelenimi pristopi omenim financiranje študij, ki zamolčijo negativne učinke prekomernega uživanja živalskih izdelkov; certifikate, ki potrošnikom prodajajo zgodbo o navidezno etičnih standardih, a zamolčijo, da se standardi v živinoreji ravnajo po tem, kaj je praktično za pridelovalce končnega izdelka, ne pa sočutno do živali; in škandal, ki je nedavno pretresel mednarodno javnost: v oktobru 2023 je prišlo na dan, da je FAO, Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo, pod pritiskom govedorejskih lobijev več kot desetletje cenzurirala znanstvenike zaradi analiz o visokih izpustih metana in negativnem vplivu te industrije na podnebne spremembe.
Glede na njihovo vseprisotnost pa imajo največji vpliv še vedno oglasi: estetski posnetki, ki idealizirajo živinorejsko industrijo, in luštne, nasmejane karikature živali v reklamah ali na embalaži izdelkov nam prodajajo utvaro, da živalski izdelki niso posledica nepopisnega trpljenja. Zatrejo kritično razmišljanje o našem odnosu do čutečih bitij in ustvarjajo emocionalne, prijetne asociacije, povezane z uživanjem mesa in drugih živalskih izdelkov: prizori prazničnih kosil v družbi najdražjih, burger pojedine s prijatelji itd. okrepijo idejo, da so določene družabne izkušnje neločljive od uživanja teh izdelkov, in da gre pri vsejedstvu zato zgolj za osebno odločitev, ki jo sprejemamo v vakuumu.
Mislim, da vegani včasih pozabimo, kako smo razmišljali – ali pa si zatiskali oči tudi mi –, preden smo se odločili za slog življenja, ki je nato postal edini možen in sprejemljiv za nas. Zato se rada vedno znova spomnim na citat, ki zame ponazarja pomembnost vztrajnega ozaveščanja javnosti in opozarjanja na podle namene podjetij, ki bodo storila vse za to, da še naprej kupujemo njihove izdelke: »Most people are good – they just haven"t aligned their actions with their values yet.« (Večina ljudi je dobrih – le svojih dejanj še niso uskladili s svojimi vrednotami.)
Besedilo: Livija Marko Wieser
Revija Osvoboditev živali, letnik 21, str. 62.
Mladi razmišljajo: Zavajanje podjetij in naš odnos do živali
