Vesela sem, da sem pri devetih letih postala vegetarijanka in tako za malenkost zmanjšala svoje sodelovanje pri izkoriščanju nekaterih živali. A moj odnos do drugih živih bitij na tem planetu se je spreminjal veliko počasneje kot moje prehrambne navade. ŠELE KO SEM POSTALA VEGANKA, SEM ZAČENJALA V ŽIVALIH PREPOZNAVATI SAMOSVOJE OSEBNOSTI Z LASTNIMI ŽELJAMI, POTREBAMI IN KULTURAMI BIVANJA.
Sprva so se me najbolj dotaknile krave in kokoši, njihovo neopisljivo in večplastno trpljenje ob proizvodnji mleka in jajc. One so bile razlog, da sem postala veganka. Zelo kmalu sem spoznala, da veganstvo ne pomeni zgolj prilagajanja jedilnika, odkrivanja novih zanimivih receptov in veganskih izdelkov, pač pa, da gre za NAČIN ŽIVLJENJA, ki – kolikor je mogoče in izvedljivo – stremi K IZKLJUČEVANJU VSEH OBLIK KRUTOSTI IN IZKORIŠČANJA ŽIVALI za hrano, oblačila ali katerikoli drug namen.
ŽIVALSKI VRTOVI, AKVARIJI, KRZNARSTVA, LOV NA DIVJE ŽIVALI, TESTIRANJE NA ŽIVALIH, RAZMNOŽEVANJE PASEMSKIH PSOV, UPORABA ŽIVALI V ŠPORTIH, načrtna mučenja in izživljanja nad živalmi ... Seznamu ni bilo videti konca. Kot aktivistka za pravice živali sem skušala v ospredje postavljati predvsem tiste živalske vrste, za katere velja, da so v naši družbi najbolj izkoriščane – prašiče, krave, kokoši, purane, ribe ... To sem počela s predajanjem izobraževalnih vsebin, z uličnimi akcijami, obiski klavnic in farm, z reševanjem živali ter pomočjo v zavetiščih za rejne živali ... A tako težko pričakovanih vidnih sprememb ni bilo, le vedno nove oblike izkoriščanja in vedno močnejši OBČUTEK NEMOČI. Po začasnem umiku iz aktivizma sem počasi začela sestavljati širšo sliko.
Začenjala sem razumeti, da je veganstvo učenje o videnju, spoštovanju, sprejemanju in občudovanju VSEH ŽIVALI. Da veganstvo pomeni tudi to, da se z avtom izogneš metulju, ki leti proti tvojemu vetrobranskemu steklu, da ob rahljanju zemlje na vrtu predramljenega deževnika pospremiš nazaj pod zemljo ter da ob tem, ko na poti v službo vidiš že tretji tovornjak z živalmi na poti v klavnico, občutiš nemoč, ampak jo sprejmeš kot del realnosti.
Zdaj, po devetih letih veganstva, se končno resnično zavedam, da mora biti medsebojno spoštovanje nujno ČEZVRSTNO ter da je za pravičnejšo in sočutnejšo družbo potrebno spremeniti svoj pogled na Drugega. Na živali, za katere verjamemo, da so izkoriščane z določenim namenom, na živali, ki jih težje razumemo, na okolje, na Zemljo, na soljudi.
Besedilo: Katarina Radaljac
Revija Osvoboditev živali, letnik 22, št. 47, str. 62.
Mladi razmišljajo: Kaj ostane po devetih letih veganstva?
