Namen pričujočega besedila je pojasniti, zakaj se v debatah o veganstvu včasih odvije naslednji scenarij in kako se mu je smotrno izogniti, ne da bi s tem kršili svoja moralna načela.
Gotovo ste že sedeli s prijatelji ali znanci za mizo v kakšnem gostišču ali na prireditvi in v skladu s svojim moralnim prepričanjem naročili vegansko jed. Toda še preden ste dobili jed na mizo, ste že bili deležni vprašanja: »Zakaj pa ne ješ mesa?«
Ko ste pojasnili, da je razlog moralen, da torej po vašem prepričanju ni dovoljeno ubijati živali zgolj zaradi prijetnega okusa, ki ga morda ima meso, ste bili hitro deležni zgražanja in očitkov v smislu: »Od solate ne moreš preživeti!«, »Kaj krompir se ti pa ne smili?!«, »Če ne bi nihče jedel živali, kmetje ne bi preživeli! – Kaj pa to?! Si pomislil na to?! A ljudje se ti pa ne smilimo?!« …
Morda ste nekateri na to zbadanje preprosto odgovorili z nasmeškom in ostali neomajni v svojem stališču, morda pa ste skušali pojasniti, da so ugovori vsejedcev neupravičeni. V slednjem primeru – po mojih izkušnjah – niste bili preveč uspešni in to ne glede na kakovost vaših protiargumentov. Možno je celo, da se je debata razvnela do te mere, da ste vi ali drugi užaljeni zapustili mizo. V najslabšem primeru z osebo, s katero ste se znašli v takšnem sporu, nimate več nobenih stikov. Morda ste se celo nehali pozdravljati na cesti. Namen pričujočega besedila je pojasniti, zakaj se v debatah o veganstvu včasih odvije tak scenarij in kako se mu je smotrno izogniti, ne da bi s tem kršili svoja moralna načela.
Običajna strategija tistih, ki zagovarjamo stališče, da so živali moralna bitja in da jih moramo spoštovati, je, da v primeru, ko smo izzvani, pričnemo nasprotnikom nizati razloge, zakaj je njihovo stališče napačno in naše pravilno. Tako pričnemo navajati različne znanstvene raziskave, ki dokazujejo, da živali razmišljajo in čutijo ter da se lahko z njimi smiselno sporazumevamo. Posledica je, da hudo trpijo, kadar so prikrajšane za življenje ali kadar jim odvzamejo naraščaj. Morda pri tem izpostavimo še njihove moralne lastnosti, kot so prijateljstvo, skrb za potomstvo, uslužnost in ubogljivost ter izpostavimo, da smo se zaradi vsega tega do živali dolžni vesti podobno kot do ljudi – ni nam dovoljeno, da jih izkoriščamo za svoj užitek.
Pogosto se sklicujemo tudi na evolucijsko teorijo in Darwina ter rečemo, da tudi v tem pogledu med živalmi in človekom ni bistvene razlike, da je tudi človek zgolj žival in da moramo spoštovati vse, kar je živo. Ob tem gotovo dodamo še, da dietetika dokazuje, da meso ni bistven sestavni del človekove diete ter navedemo dejstva o grozotah rejnih živali (53 milijard osebkov, ki jih letno zakoljemo po svetu). In kakšni so rezultati naših argumentacij? Po mojih izkušnjah praviloma slabi. Ljudje nas velikokrat preprosto ne poslušajo, nas celo zaničujejo in trmasto vztrajajo pri svojem. Zakaj?
Stopimo korak nazaj: videli smo, da je naš odziv na očitke proti veganstvu pogosto ta, da začnemo nizati razloge v prid našemu stališču. To je sicer povsem normalen odziv, toda ob mizi žal ne zaleže. Naša predpostavka ob tem nizanju argumentov je, da bomo druge ljudi lahko prepričali z dobrimi stališči, saj smo ljudje vendar »racionalna bitja«. Toda to ne drži, vsaj ne v celoti.
Ljudje pogosto svojih pogledov na svet ne izoblikujemo na podlagi prepričljivih stališč, še posebej pa to velja v tistih primerih, ko bi nova stališča ogrozila naš stari način življenja. Socialna psihologija je s številnimi raziskavami pokazala, da smo ljudje v svojih stališčih veliko bolj konservativni in nerazumni, kot radi mislimo. Sprememb ne maramo, še posebej, če so velike.
Dejstvo je, da se zato pogosto načrtno izogibamo novim informacijam, če zaslutimo, da bi te lahko vrgle sumljivo luč na naše obstoječe prakse. Teorijo, ki opisuje to človekovo vedênje, imenujemo »KOGNITIVNA DISONANCA«. Ta pravi, da bomo v primeru, ko imamo KONFLIKTNE MISLI, ravnali tako, da bomo konflikt odstranili z najmanj napora.
Poglejmo konkretni primer. Vzemimo, da ima nekdo naslednje tri misli:
- Ni prav, če povzročamo trpljenje.
- Rejna živina trpi.
- Jem meso in živalske izdelke.
Ta prepričanja med sabo niso skladna, so v konfliktu. Za osebo, ki jih ima, rečemo, da se nahaja v »kognitivni disonanci«.
Ker je takšno stanje neprijetno, bo oseba disonanco seveda skušala razrešiti. Toda čeprav se nam zdi, da bi oseba disonanco najučinkoviteje odpravila tako, da bi preprosto zamenjala misel 3 in prenehala jesti meso, se to zgodi le poredkoma.
Veliko bolj verjetno je, da bo oseba spremenila katero od misli 1 ali 2, saj to terja manj napora. Tako lahko spremeni misel 2 in reče: »Ah, saj imamo vendar humani zakol! Živali sploh ne trpijo!« (da bi spremenila misel 1, je sicer težje, kajti tukaj gre za močno moralno načelo, ki ga ni tako enostavno odpraviti – če bi trdili, da je dovoljeno povzročati trpljenje, bi nas označili za sadiste!).
Obstaja pa seveda tudi možnost, da oseba vnese novo misel, ki pomiri konflikt. Tako lahko preprosto reče: »Res je, da živali trpijo, toda meso moram nujno jesti za preživetje!«, ali pa: »Če ne bi jedli mesa, bi umrli od lakote, ker kvalitetne zelenjave ne moremo pridelati dovolj za vse«, pa tudi: »Živinoreja je pomembna gospodarska panoga in če bi nehali jesti meso, bi bankrotirali!« in še: »Saj korenček je tudi živo bitje in ubijanju se ne morem izogniti, če želim preživeti!«. Možnosti, kako izničiti disonanco, je seveda več in vsak lahko doda svojo misel, ki jo bo razgradila. Poanta pa je v tem, da se žal le manjšina odloči za tisto težjo pot, po kateri se je potrebno zoperstaviti tradiciji, prijateljem, sorodnikom in dobremu okusu – in preneha jesti meso.
Zavedati se torej moramo, da nam naši prijatelji, znanci, sorodniki in ostali ne nasprotujejo zato, ker bi bili ignorantski, trdosrčni in ker ne bi poznali resnice mesnopredelovalne industrije, temveč na nek paradoksen način ravno zato, ker vse, kar jim skušamo dopovedati – že vedo! Ravno zato, ker naša stališča, naše opozarjanje na krivico in naše prakse ogrožajo njihovo moralno samopodobo, nam morajo krčevito nasprotovati in zanikati naša stališča, če želijo shajati sami s sabo.
Če bi namreč privzeli, da imamo prav mi, bi sami izpadli moralno problematični in neodgovorni ljudje, to pa je nekaj, kar posamezniki težko prebavimo. Vsak o sebi rad misli, da je »dober človek«. To je dejstvo, ki ga v psihologiji imenujemo »pozitivna moralna samopodoba« in za večino ljudi – tudi za kradljivce, nepoštene podjetnike in politike – se izkaže, da svojo moralno samopodobo po definiciji vzdržujejo dokaj visoko prav s pomočjo dodajanja novih in novih misli, ki upravičijo njihova dejanja.
Težava zanikanja proveganskih argumentov torej ni v tem, da ljudje »ne vedo«, temveč v tem, da nočejo vedeti. To je pa nekaj povsem drugega! Kot trdim v svoji knjigi Etika živali – o čezvrstni gostoljubnosti moramo prav to dejstvo upoštevati v svojih naporih pri osveščanju in ne smemo se takoj počutiti užaljene ali prizadete, če imajo ljudje v skladu s svojo naravo težavo pogledati resnici v oči in se soočiti z dejstvom, da je njihovo početje moralno sporno.
Tako je povsem utopično pričakovati, da nam bo nekdo, ki je pravkar naročil svinjsko pečenko, na navajanje naših razlogov, zakaj je to dejanje neodgovorno in kruto, odgovoril: »Res je … če tako pomislim, imaš prav. Sem neodgovoren in brezvesten človek! Oprosti! Natakar, prosim odnesite to grozoto z naše mize in mi prinesite sojin polpet s krompirjem in blitvo!«.
Veliko bolje je preprosto vztrajati pri svojem, se ne pustiti izzvati in predvsem dati ljudem čas, da se spremenijo, kot pa jih napadati in jim očitati, da so ignoranti, kajti tako se bodo samo še globlje zavlekli v svoj kokon. Ob tem jim moramo seveda ponuditi pot naprej, tako da njihova sprememba ne bo dojeta zgolj kot odrekanje, izguba in kesanje, temveč kot PRIDOBITEV. Ljudje morajo začutiti, da je sprememba SPREMEMBA NA BOLJE.
Seveda to ne pomeni, da v določenih primerih opozarjanje na trpljenje živali ni smotrno. Prikazovanje trpljenja živali v ljudeh sproža kognitivno disonanco, saj je zelo težko odmisliti nazorne muke klavne živine, s tem pa se veča možnost, da se bo sčasoma vse več ljudi vendarle odreklo zanikanju ter iskanju IZGOVOROV in se bo dejansko odpravilo na pot opuščanja mesne prehrane.
Osebno mislim, da je najbolje prikazati trpljenje živali tako, da sporočilo ni neposredno usmerjeno na kakšnega posameznika ali skupino ljudi. Če boste pri mizi izvlekli telefon in začeli osebam, ki vam gredo v nos, prikazovati videoposnetke iz klavnic, rekoč »Natanko k temu zdaj v tem trenutku prispevaš ti!«, se bodo počutili osebno napadene in bodo samo še bolj zanikali dejstva. Če pa bodo ti isti posamezniki na poti v šolo ali službo tu in tam zagledali kakšno podobo mučene živali, se bodo v nekem kotičku svoje duše vendarle začeli spraševati: »Kaj res jaz prispevam k temu? Je možna kakšna druga pot? Ali res morajo živali tako trpeti?«. Sprožena bo kognitivna disonanca, ki jo bo potrebno odstraniti, takrat pa se lahko morda tak posameznik spomni na vas in pomisli: »Morda pa je njegov način življenja sprejemljivejši …«
Vsak mora refleksijo o moralnosti lastnih dejanj opraviti sam – nihče ne more razmišljati namesto nas in če nas skuša kdo posiliti s svojim razmišljanjem, je zelo možno, da se mu bomo odločno uprli ali pa bomo zgolj hlinili strinjanje, nato pa se nemudoma vrnili na stara pota. To je v naši naravi.
Ko boste drugič v debati s kakšnim zagrizenim nasprotnikom veganstva, ga oziroma jo predvsem opazujte: opazujte, kakšne miselne manevre izvaja, da se izogne svoji moralni odgovornosti in beži pred dejstvom, da povzroča trpljenje in mučenje živali. Poskusite razumeti, da ljudem ni enostavno priznati svojih napak, pa naj se tega zavedajo ali ne (pomislite, kdaj ste se morda vi izogibali kakšnemu spoznanju, za katerega ste slutili, da lahko pomembno načne vašo samopodobo).
Ob tem pa seveda vztrajajte pri svojih načelih. Vaša umirjenost in neomajnost nasprotnikovim kritikam, žalitvam in izpadom navkljub bo delovala bistveno prepričljivejše kot pa vaš nenadni protinapad. Oseba na drugi strani mize se bo verjetno prej začela spraševati o sprejemljivosti svojih dejanj zaradi vašega molka kot pa zaradi vaših očitajočih besed.
Avtor: dr. Tomaž Grušovnik
Revija Osvoboditev živali, letnik 14, št. 34, str. 27-29.