Magična Islandija – dom tisočerih naravnih čudes, ki jemljejo dih in v trumah vabijo navdušence nad pristno in neokrnjeno naravo s celega sveta. Ta čudovita otoška dežela je tudi dom dveh mladih, zagnanih športnikov, ki že dolgo »delujeta na rastlinsko gorivo«.
To sta GUðRÚN ÓSK, nekdaj polprofesionalna rokometašica, ki kot nutricionistka prehrano obvlada profesionalno, in ARNI BJORN, ki prisega na CrossFit in z lahkoto dviguje uteži. Med drugim sta starša deklice s posebnimi potrebami, poznavalca polnovredne rastlinske prehrane in športa ter predana veganska aktivista in borca za pravice živali. S svojimi dejanji in znanjem sta vzor marsikomu v svoji domovini in njunemu zgledu sledi vse več ljudi. Kljub natrpanemu urniku sta si z veseljem vzela čas za pogovor z nami in podelila svoje izkušnje ter na kratko predstavila, kako pomagata tlakovati pot v prihodnost, ki je zagotovo veganska. Sama sta prve korake naredila pred leti, KO STA OZAVESTILA, DA TO, KAR JESTA, NI NEKAJ, TEMVEČ NEKDO. Vse od tedaj želita ponesti glas o tem, kako se lahko z eno preprosto, odgovorno odločitvijo življenja vseh spremenijo na bolje.
Najprej hvala, da sta si vzela čas za pogovor in da sta pripravljena z nami deliti svojo vegansko zgodbo. Seveda smo radovedni, kako se je ta začela in kako dolgo že traja.
Guðrún: Leta 2016 sem na Islandski univerzi študirala prehrano in v sklop študija je bil vključen tudi obisk prašičje klavnice. To je bilo to – od takrat dalje ni bilo druge možnosti, kot da živali črtam iz svoje prehrane in s svojega krožnika.
Árni: Sam sem počasi sledil ženinim stopinjam v svet veganstva. Na začetku sem sicer nekoliko okleval, a kaj kmalu spoznal, da ni potrebno nikomur umreti, da bi jaz živel dobro in užitka polno življenje – pravzaprav je to sedaj še boljše in veliko bolj zabavno.
Kaj pa začetki, so bili težki, so vaju morda obhajali dvomi?
Árni: Guðrún je nutricionistka, s prehrano se poklicno ukvarja, tako da je dodobra preučila, kaj vegani jedo, in ugotovila, da je vsaka skrb odveč. Tudi prehod je bil dokaj enostaven, predvsem zato, ker sva v glavi že sprejela odločitev. Na Islandiji, kjer živiva, je ogromno izbire in dobrih možnosti, edina stvar, ki jo morda pogrešava, sta sveže sadje in zelenjava. Saj ne, da nista na voljo, le kakovost ni najboljša. Sicer poskrbiva še za dodaten vnos joda, ker naša sol ni obogatena z njim, uživava pa tudi omega 3 v obliki alg, vitamin D, ker tukaj sončnih žarkov ni ravno na pretek, in B12, ki ga dobiva tako s hrano kot z dodatki.
Kako so vajino odločitev sprejeli bližnji in kakšni so bili odzivi okolice? So jo spoštovali ali sta se soočala s pritiski?
Oba: Večina je bila seveda prepričana, da gre samo za fazo, za modno muho, ki bo kmalu minila. Midva pa sva že od samega začetka vedela, da ni povratka, da poti nazaj ni več in da sva vegana za vse življenje. Trudiva se biti razumevajoča in ne zahtevati preveč – na zabave, slavja in družinske večerje prineseva svojo hrano in jo z veseljem deliva, hkrati pa poskrbiva, da ljudi okoli sebe poučiva o veganstvu in vseh njegovih prednostih in koristih. Sicer so bolj ali manj razumevajoči – vsaj do določene mere, a ne razumejo povsem. Starši so trši oreh in se bolj upirajo ideji veganstva kot ljudje najinih let.
Vidimo, da imata hčerko, zato upamo, da ne bo nič narobe, če vaju vprašamo, ali se tudi ona prehranjuje vegansko. Imata kakšen nasvet za mlade starše vegane oziroma za veganske družine nasploh?
Oba: Drži, imava hčerko, ki je stara šest let in je zaradi genetske napake v mnogih pogledih prikrajšana. Za sporazumevanje uporabljamo neke vrste znakovni jezik za otroke z motnjami, saj ne govori in tudi hoditi ne more sama. Kar se hrane tiče, je zelo izbirčna, zato narediva, kar pač lahko, sploh ker obožuje jogurte in sendviče oziroma je to edino, kar jé. Sicer jo nenehno učiva, od kod prihajajo mleko, sir in meso, predvsem pa, da ima moč, da sama izbere in se odloči za sočutje. Misliva, da razume najino sporočilo – vsaj deloma.
Guðrún: Kar se novopečenih staršev tiče, bi začela z nosečnicami in z vsemi, ki poskušajo zanositi. Potrebno je poskrbeti za oboje – tako za dovolj moči kot tudi dovolj počitka. Prav tako ne gre pozabiti na zadosten vnos vitaminov in mineralov, ki so pomembni za razvoj zarodka in otroka. Najpomembnejši so jod, selen, železo, B12 in folna kislina, zato naj budno spremljajo, kaj vnašajo v telo in da to počno v zadostnih količinah. Isto velja za vse matere, ki dojijo. Hrana otrok in mladostnikov pa naj bo raznolika in pestra. Res je, da je pri nekaterih otrocih težje poskusiti kaj novega, a ne vdajte se! V primeru, da je prehrana zelo enolična, prosite za nasvet zdravnika. Velja pa otroke učiti o sočutju, predvsem pa biti sam vzor. Vodite jih, vendar jih v nič ne silite – niti glede hrane niti glede česar koli drugega v življenju. Naj odločitve sprejemajo sami.
Če se še malo navežemo na družine, ki se prehranjujejo vegansko – kako je kaj pri vas s posluhom in razumevanjem s strani javnih ustanov kot so denimo vrtci, šole in bolnice?
Guðrún: Kar se šol tiče, je različno od šole do šole. Načeloma je kar problem, saj morajo ponekod starši prinesti dokazila o alergijah, da odobrijo vegansko prehrano, ali pa si morajo otroci prinesti svojo malico. Imamo tudi šole, ki nimajo nobenih zadržkov in z veseljem pripravijo polnovredne veganske obroke. Tukaj so še zasebne šole, kot je denimo Hjallastefnan, ki ponuja samo in zgolj vegetarijanske in veganske jedi. Ponujajo celo že pripravljene obroke, ki jih lahko starši kupijo in doma pogrejejo, tako da jim ostane več časa za družino. Nedavno je bil islandskemu parlamentu podan predlog, da bi vrtci in šole nudili več veganskih možnosti, a je žal naletel na precejšen odpor – vsejedci so se odzvali užaljeno in izrazili zaskrbljenost, češ, kako bo, če ne bo na voljo mesa, temveč zgolj parjena zelenjava. Očitno mislijo, da je to vse, kar vegani jemo. Ampak na tak način se je hotel parlament odzvati na vse bolj pereče grožnje podnebnih sprememb in srčno upam, da bo predlog karseda hitro zaživel v praksi, tako da bo vsak otrok imel možnost veganskega obroka in da se potem ta dober zgled širi naprej. Bolnice so poglavje zase, sicer ponujajo vegi obroke, a še vedno je ogromno prostora za izboljšave.
Kaj pa vama osebno pomeni biti vegan in se kot aktivist boriti za pravice živali? Katera oblika aktivizma vama je najljubša?
Oba: Biti vegan za naju pomeni, da častiva in spoštujeva vsa živa bitja. Po najboljših močeh se trudiva, da to spoznajo tudi drugi ljudje in da uvidijo, da živali niso na tem planetu zato, da bi jih uporabljali in izkoriščali. Sicer meniva, da je več vrst aktivizma in najin najljubši način je, da živiva srečen, zdrav in izpopolnjen veganski stil življenja. Preko socialnih omrežij deliva svoje jedi in recepte, prav tako imava svoje podjetje GÓ Heilsa (GO Healthy), preko katerega učiva o zdravju in prehrani.
(Opomba: simpatična Islandca lahko spremljate na Instagramu – @gudrunoskm, @arni_kristjansson ter @go_heilsa. Svoje kreacije povečini označujeta z #gohealthygovegan.)
Opažava, da je zanimanja za rastlinsko prehrano čedalje več, kar združiva s tem, da ljudem pomagava pri dojemanju in razumevanju etičnega vidika, da vidijo, kako kruta je industrija, ki izkorišča in zlorablja živali.
Ali bi lahko rekla, da vaju je veganstvo spremenilo?
Oba: Absolutno! Najin svet se je zamajal vse do temeljev in konkretno spremenil. Že način, kako dojemava druge ljudi, okolje, politiko, naravo – vse gledava z drugimi očmi in se veliko bolj zavedava svojega vpliva na okolje in svojega ravnanja z njim. Svoje poslanstvo sta našla v izobraževanju in poučevanju drugih.
Kako pa se še drugače odraža boj za osvoboditev živali v vajini domovini?
Guðrún: Imamo skupino, ki ob nedeljah izvaja kocke resnice. Izjemno jih občudujem in vsakič se jim zahvalim za vse, kar počnejo, vendar mi osebno še ni zneslo, da bi se jim pridružila. Zaradi hčerine bolezni smo precej omejeni s časom, težko je tudi najti varstvo. Vsekakor pa oba čutiva, da je vrst in možnosti aktivizma veliko.
Bi lahko na podlagi tega trdili, da je veganstvo vse bolj prisotno in v porastu?
Oba: Oh, ja, veganstvo se zagotovo širi in raste, kar se najbolj pozna po ponudbi v trgovinah, ki je vsak dan večja, veliko znanih se odloča za brezmesno prehrano, prav tako narašča zahteva po veganskih jedeh v restavracijah. Vse to zagotovo nekaj pomeni. Vse več ljudi z veseljem in zavestno izbere veganski obrok, četudi sicer niso vegani, pri tem pa se radi zapletejo v pogovor o veganstvu. Res je, da mora vsak sam priti do spoznanja, da gre za nekaj več, da ne gre samo za hrano, ampak v prvi vrsti za živali, za naš planet in nenazadnje tudi za naše zdravje, zaradi česar tako rada deliva svoje znanje in izkušnje ter na ta način pomagava ostalim, da čim prej »naredijo povezavo«.
Kakšno je vajino mnenje o stanju sveta – kdo je tisti, ki se mora spremeniti? Sta to sistem in politika, ali pa imamo posamezniki dovolj moči, da s svojimi odgovornimi odločitvami dosežemo spremembe?
Oba: Po najinem mnenju se ključ skriva v kombinaciji obojega. Kot posamezniki imamo v svojih rokah izredno moč – že samo s tem, ko izbiramo, kaj bomo kupili in česa ne. Ampak tudi vlade in politiki so dolžni uvesti spremembe, zaradi katerih bomo imeli posamezniki lažji dostop do okolju prijaznih izdelkov. Potrebno je, da se kmetijska panoga preusmeri k trajnostnemu razvoju, predvsem v poljedelstvo, ker je pri nas ponudba zelenjave precej omejena, vendar povsem brez potrebe, saj imamo odlične možnosti, obilo obnovljive energije in bi bilo zelo enostavno pridelati domačo, sezonsko in okusno zelenjavo. Konec koncev pa je odgovornost tudi na mesni in mlečni industriji, ki sta skoraj uničili planet, živali in naše zdravje, zato je čas, da naredita korak v pravo smer.
Ker sta uspešna in aktivna tudi v svetu športa, ne moremo mimo vprašanj, ki se navezujejo na vajino športno pot in podvige. Kako, recimo, na veganstvo gledajo drugi športniki? Ali bi lahko rekla, da jim je to poznano?
Árni: Počutim se kot kak pionir, začetnik nekega trenda, in padlo je kar nekaj pikrih pripomb, malo zbadanja je še vedno prisotnega. A danes je veganstvo vseeno že zelo razširjeno in ker tako naglo pridobiva na priljubljenosti, se mi zdi, da jih večina tistih med 35. in 40. letom starosti ve, kaj to pomeni oz. vedo nekaj malega o tem. Tudi športniki se vse bolj zavedajo številnih koristi rastlinske prehrane, zato se vedno bolj nagibajo k njej.
Je torej med športniki veliko veganov? Kaj bi tistim, ki so v dvomih, priporočila?
Árni: Zagotovo jih ni veliko, so pa tisti, ki so, vse glasnejši. Sam bi v vsakem trenutku vsakomur priporočil, naj poskusi, saj ima veganski način prehranjevanja resnično blagodejne učinke na zdravje in počutje – okrevanje je neprimerno hitrejše, manj je vnetij, seveda pa se s tem spisek prednosti še zdaleč ne konča. Rastlinska prehrana je res nekaj najboljšega, kar lahko storimo zase in za svoje zdravje.
Kakšne so vajine izkušnje s prehodom na rastlinsko prehrano? Katere spremembe sta zaznala?
Oba: Kot že rečeno, je okrevanje po napornih treningih hitrejše, izboljšala se je vsesplošna psihofizična pripravljenost, ni več tistega kljuvajočega občutka slabe vesti. Ko spoznaš in veš, da za tvojo prehrano ni potrebno nikomur umreti, odpade mentalno breme umora živali, za katerega plačujemo drugim, da bi jih lahko jedli. Lažje je in duša je lažja, ko veš, da nisi več vpleten v ta masaker.
In smo prišli tudi mi do tistega najbolj klasičnega vprašanja: kaj pa beljakovine? Vaju to pogosto sprašujejo? Če smo že pri beljakovinah, kateri je vajin najljubši vir slednjih?
Oba: Seveda! Bi sploh lahko bilo drugače, ko pa je to vendar glavno vprašanje?
Guðrún: Kot nutricionistko me to večkrat sprašujejo, moža kot vrhunskega športnika še pogosteje. A on je živ dokaz, da v našem gospodinjstvu ne trpimo zaradi manka beljakovin. Uporabljamo sojino meso, sejtan, stročnice in zelenjavo, za katero večina sploh ne ve, da je prav tako bogat vir beljakovin, da ne omenjamo še kupa njenih drugih prehranskih vrednosti. Pri nas so sicer osnova kvinoja, mandlji in arašidovo maslo.
Kakšen nasvet bi dala športnikom, ki delajo prve korake na poti k veganstvu?
Oba: Predvsem to, da naj poskrbijo za raznolikost in pestrost rastlinske prehrane, naj se ne bojijo igrati z okusi in eksperimentirati z novimi stvarmi. Naj začnejo kuhati sami. Marsikomu je lažje, če najde vzornika, nekoga, ki ga lahko spremlja in opazuje, kako se prehranjuje, čemu posveča največ pozornosti … Prav tako lahko naredijo krvne teste, da imajo realno sliko stanja na začetku in kasneje, ko vse skupaj ponovijo v roku treh ali šestih mesecev. V kolikor že spremljajo makro hranila, lahko to počnejo še naprej in kmalu bodo ugotovili, da ni nič bolj zapleteno kot pri vsejedcih. In, seveda – spoznali bodo, da se ne vrti vse okoli beljakovin, saj so ogljikovi hidrati, maščobe, vitamini in minerali prav tako pomembni.
Bi bila pripravljena z nami deliti svoje najljubše jedi in nam zaupati, kaj običajno jesta čez dan?
Oba: Obožujeva neribje takose. Pravzaprav obožujeva takose in vse vrste zavitkov. Za neribje takose uporabiva sojine, znamke Gardein. V jušni osnovi skuhava kvinojo, potem dodava sojino »ribo«, svežo solato in različno zelenjavo ter popestriva z malo kimchija in doma narejeno majonezo ter omako iz podušenih gorčičnih semen, svežega peteršilja in limone. Nikoli ne razočara!
Guðrún: Običajno je tako, da zajtrk preskočiva, ker se postiva. V kolikor se ne, si Árni privošči sendvič z arašidovim maslom in marmelado, jaz pa kokosov jogurt s sadjem in kalčki – morda zveni čudno, a odlično nadomestijo granolo, kar poskusite! Za kosilo imava rada kak zavitek, kdaj s fižolom, kdaj s kakšnim od »nadomestkov«, dodava tudi riž ali kvinojo ter seveda solato in zelenjavo. Večerja je odvisna od tega, kako naporen je bil Árnijev trening, ampak najpogosteje se na mizi znajdejo pečen sladki krompir, brokoli, stročnice, mesni nadomestki, zelenje in sadje, zelo radi pa imamo tudi lečin curry in različne enolončnice.
Ali prehrano pred velikimi tekmovanji in napornimi treningi kaj spremenita? Če jo, kako?
Árni: Niti ne, saj poskušam jesti zdravo in uravnoteženo ves čas. Morda dajem takrat temu še več poudarka, čeprav že zelo dobro vem, kaj določena hrana vsebuje.
Guðrún: Ko sem še igrala rokomet, mi je bilo pomembno edino to, da nisem igrala na poln želodec.
Kateri pa so vajini najljubši prigrizki, kaj vama da največ energije?
Árni: Proteinski šejki so moj go-to prigrizek, glede ohranjanja energije in nastopa pa prisegam na doslednost in poznavanje samega sebe. Dieta je osebna stvar, kar deluje zame, ni nujno, da bo delovalo za koga drugega. Guðrún: Obožujem suho sadje in vse vrste oreščkov in semen. Prav tako so mi zelo ljubi kalčki.
Pogovora ne moremo zaključiti brez prošnje za nasvet, saj živita v zares prekrasni deželi, ki jo obišče tudi kdo izmed naših bralcev. Bi želela z nami deliti kake »interne« informacije, ki bodo prišle prav med potepanjem po magični Islandiji?
Guðrún: Biti vegan tukaj je precej enostavno, zato vljudno vabljeni! Priporočam obisk lokala Veganæs v prestolnici, kjer imajo odlične burgerje, super so tudi predpripravljeni obroki Oumph! ter restavracija JÖMM v trgovskem centru Kringlan. Obe prej omenjeni restavraciji sta povsem veganski, se pa da nekaj veganskega najti skoraj povsod. Za malo razvajanja in bolj slavnostni obrok priporočam Sumac, če pa se vam zahoče res odlične pice, potem je Flatbakan prava izbira. Trgovine imajo ločene oddelke za vegansko prehrano, ki se večinoma ponašajo s prepoznavnim »V« znakom, podobno tudi restavracije, a v njih velja vse še enkrat preveriti.
Nasvet za potovanje?
Prinesite s seboj čim več oblačil, ker so tukaj izraziti temperaturni obrati nekaj povsem običajnega. Naj vas ne preseneti preskok iz šestnajstih stopinj nad ničlo, vetra in dežja v sončno, a ledeno vreme.
Hvala še enkrat. Ali je morda še kaj, kar bi želela sporočiti našim bralcem?
Oba: Morda samo še eno priporočilo in ideja za dopust. V juliju 2018 sva počitnikovala na Hrvaškem, kjer najin novi prijatelj Marco vodi odlično podjetje Better Green World. V bistvu organizira in ponuja veganske pohode po Splitu in okolici, zato se veseliva ponovnega srečanja z njim in novih dogodivščin.
Kot zadnje bi rada vsem priporočila, naj poskusijo z veganstvom in odprejo srce za ljubezen do vseh živih bitij na tem planetu.
Pripravila: Ana Javornik
Revija Osvoboditev živali, letnik 17, št. 39, str. 46-49.