S prehodom na veganstvo začneš gledati na svet z druge perspektive. Kot da si snameš prevezo z oči. Svet je prepojen z izkoriščanjem živali, to je del vsakdana in se dojema kot povsem normalno. Tovrstno mišljenje se začne učiti že zelo zgodaj v otroštvu, tako v družini kot tudi v vrtcih in šolah.
Moja pot do veganstva se je začela že v srednji šoli. Takrat sem imel velike težave z depresijo in anksioznostjo. Zaradi tega sem razmišljal, da če že sam nočem živeti, zakaj bi še živali trpele zaradi mene? Zato sem v tem času prenehal jesti meso in postal vegetarijanec. Nekaj mesecev po tem sem naletel na slavni govor Garyja Yourofskega in praktično čez noč postal vegan, saj nisem imel nobenega dobrega ugovora na njegove trditve. Vendar je to trajalo le kakšen teden, saj sem naletel na velik odpor, predvsem s strani družine.
Zaradi vseh pritiskov in ker sem se hkrati spopadal s hudo duševno motnjo, si nisem mogel predstavljati, da nadaljujem z veganstvom, vsaj takrat še ne. Ker mi je bilo lažje biti sprejet in "normalen", sem prenehal tako z veganstvom kot tudi z vegetarijanstvom. Med tem časom sem se zavestno odločil izogibati vsemu na to temo, saj sem se zavedal, da bom moral v trenutku, ko se spet poglobim in začnem razmišljati o živalih, postati vegan. Tako sem v naslednjih letih počasi pozabljal na trpljenje živali.
Po petih letih, ko se mi je duševno stanje močno izboljšalo, sem spet naletel na video na to temo, in sicer od Alexa O"Connorja na YouTubu. Video je bil debata med njim in nekim mesojedcem. Medtem ko sem gledal, sem spoznaval, da nimam dobrih ugovorov na Alexove argumente. Tako sem se proti koncu videa zavedel, da je moja edina pot naprej veganstvo. Po petih letih ignoriranja živali sem nato dokončno postal vegan. Tokrat sem se veliko bolj izobrazil na to temo. Veliko bolje sem bil pripravljen postaviti se za živali in tudi na številne argumente proti veganstvu, saj večina takih argumentov hitro razpade že z malo kritičnega razmišljanja. Po kakšnem letu sem spoznal, da samo veganstvo ni dovolj in da moram narediti še kaj več za živali. Da moram biti bolj aktiven pri izobraževanju ljudi in pomoči živalim, saj so neprestano izkoriščane. Zato sem sklenil postati aktivist za pravice živali.
Verjetno bi se vsi strinjali, da škodovati čutečim bitjem po nepotrebnem ni etično. Živali, ki se jih izkorišča za prehrano, so čuteča bitja. Ker je za človeka uživanje živil živalskega izvora nepotrebno, iz tega sledi, da izkoriščanje čutečih živali za potrebo prehranjevanja ni etično. Povsem preprosto.
Danes si ne predstavljam življenja, v katerem nisem vegan. To je postala normala. Ne bi mogel spet škodovati živalim in trudim se boriti za njih, kjerkoli se lahko.
Izjemno pa sem razočaran nad slovensko zdravstveno stroko, saj je gora dokazov na strani veganske prehrane, a skoraj vsa stroka to zanika. Prepričan sem bil, da bodo oni prvi, ki bodo podpirali vegansko dieto, saj ima izjemno dobro preventivno moč za glavne današnje ubijalce (seveda, če je pravilno izvedena). Mislim, da bi imela stroka prav tu moč izobraziti ljudi, kako se pravilno prehranjevati na rastlinski prehrani, in ne samo trditi, da je to nemogoče.
Veganstvo ima poleg moralnih koristi tudi izjemno veliko drugih pozitivnih posledic. Na prvem mestu so seveda življenja živali in njihova dobrobit. Poleg tega pa je lahko veganska prehrana izjemno zdrava in lahko izboljša kakovost življenja ljudi. Je bolj okoljsko prijazna, saj porabi ogromno manj naravnih virov in zemlje ter zelo zmanjša naš ogljični odtis. Veganstvo vidim kot naslednji velik korak človeštva, vegansko družbo pa kot bolj sočutno družbo, tako do živali kot do sočloveka. Ljudje bi bili bolj zdravi in vitalni, tudi v starosti, ter bolj spoštljivi do okolja. Bilo bi več naravnih površin, čistejše okolje in manj ogljičnih izpustov ter posledično manj ekstremnih vremenskih pojavov.
Zakaj sem torej vegan? Ker je alternativa enostavno preveč kruta, nemoralna in nepotrebna.
Besedilo. Saša Mlinar
Revija Osvoboditev živali, letnik 21, št. 46. str. 61.