Za krajši pogovor na tematiko uničevanja okolja ter slabega ravnanja z živalmi smo zaprosili Tanjo in Đurota.
Že večkrat sta oba javno povedala, da vama ni vseeno, kako danes ravnamo z živalmi in naravo. Lahko povesta kaj več o tem za naše bralke in bralce?
Tanja: Res težko gledam, kako se ljudje pretvarjamo. Govorimo o dobroti, strpnosti, ljubezni do bližnjega, pri tem pa obračamo glavo stran od trpljenja in izkoriščanja nebogljenih, ki se ne morejo postaviti v bran in katerih jok se ne sliši iz klavnic.
Đuro: Že dolgo časa spremljam, kako smo ljudje postali okrutni do živali. Zaradi želje za zaslužkom delajo nekaj, kar nikakor ni humano, tretirajo živa bitja kot predmete brez duše.
Onesnaževanje in uničevanje našega bivalnega prostora poteka v zadnjih letih zelo pospešeno. Še posebej prispeva k temu kmetijstvo, ki ima poudarek na živinoreji. Kaj menita, je res vse to potrebno ali bi se dalo drugače?
Tanja: Seveda ne! To je prešlo že v takšne skrajnosti. Vse je v službi kapitala in kapitalizma in navidezne svobode. Kdo še danes potrebuje meso vsak dan? Zakaj otrokom v šoli vsak dan servirajo meso? Tudi otroci so žrtve s kapitalizmom opranih možganov.
Đuro: Včasih so ljudje živeli v skladu z naravo, tudi glede vzreje živali. Imeli so nekaj prašičkov, kravo, par kur …. in to je bilo dovolj za preživetje. Danes smo priča kulminaciji človeške nenasitosti, ki lahko ogrozi življenje na tem planetu.
V Sloveniji imamo veliko posameznikov in organizacij, ki se močno zavzemajo za naravo in živali, toda ni nekih vidnejših premikov, ker večini politikov to ni pomembno. Kaj mislita, zakaj je temu tako?
Tanja: Ker je tudi politika v službi kapitala, torej kor-poracij.
Đuro: Politiki se ukvarjajo (prividno) s to temo le nekaj dni pred volitvam, v bistvu malo katerega politika resno zanima ta tema. Razen pokojnega predsednika Drnovška (zdi se mi, da je bil edini vegan med politiki) se nihče ni resno posvetil tej problematiki.
Veliko sta v tujini. Ali je vsepovsod podobno ali je kje boljše?
Tanja: V Sloveniji se meni še ne zdi tako slabo kot ponekod. Recimo, poglejte debele Američane, ki so hodeče plantaže korporacij. Napitajo jih, potem zbolijo in nato na njih lepo služi farmacija … V Angliij npr., ki naj bi bila razvitejša od nas, pa imajo otroci v šolah slabšo prehrano kot naši, saj so še bolj v pesti korporacij, kamor gremo tudi mi. Mogoče je zaradi večjega števila prebivalcev večja izbira veganskih proizvodov.
Đuro: Zdi se mi, da so drugje ljudje bolj ozaveščeni glede tega vprašanja. Seveda so nekatere dežele še daleč za nami, ampak generalno se mora vsepovsod spremeniti odnos do živali in do ekologije nasploh.
Kaj menita, lahko znane osebnosti, kot sta tudi vidva, pripomorejo k boljšemu odnosu do narave in živali ter k drugačnemu načinu prehranjevanja?
Tanja: Mislim, da se da vsakogar malo opomniti, lahko razširiti pogled. S tem pa pokasiraš tudi marsikakšno neumestno pripombo. Tudi od “intelektualcev”.
Đuro: Vsak ima pravico do izbire, kaj bo jedel in kako bo živel. Mislim, da le s svojim zgledom lahko spodbudimo ljudi, da se zamislijo nad tem in poskušajo vsaj malo spremeniti svoje navade. Vsaj enkrat na teden, če se izognejo mesu, bodo rešili marsikatero žival iz klavnice.
Morda bi za mnoge bilo zanimivo slišati, kako na vse to gleda hollywoodska igralska smetana? Ali kaj naredijo v tej smeri, kaj bi morda še lahko naredili, kako se večina prehranjuje?
Tanja: Tako kot pri nas, je vsak človek svet zase. Eni pazijo nase, drugi ne, eni pazimo na svet, druge prav briga…
Đuro: Veliko jih je, ki se zavedajo problema, ki ga ustvarjamo ljudje s trenutnim odnosom do živali.
Danes namreč lahko gledamo dokumentarne filme o naravovarstvu in vplivu človekovih pre-hranjevalnih navad ter posledice globalne živinoreje na okolje. Kaj menita, ima to kakšen vpliv na naše razmišljanje in dejanja?
Tanja: Čim več tega! Samo ne smemo odnehati.
Đuro: Seveda. Na vsakem koraku je treba osveščati ljudi na vse možen načine. Dokumentarni filmi so vsekakor odličen način, da se pokaže resnično stanje in vidijo zadeve, ki so v glavnem skrite očem javnosti.
Kaj menite, kaj je šlo v zgodovini človeka tako močno »narobe«, da smo danes kot človeštvo verjetno najbolj uničevalski in izkoriščevalski v naši zgodovini do vsega okrog sebe in da smo Zemljo izropali in uničili skoraj do njenega limita?
Tanja: Nenasitnost, brezobzirnost, sebičnost in pohlep. Žal je ravno drugače, kot sem si mislila v otroštvu. Mislila sem, da gre razvoj človeštva navzgor s civiliziranostjo. Vendar pa žal vidimo, da je barbarizem močnejši in da vedno zmaga nad civiliziranostjo…
Đuro: Pohlep.
Kaj bi vidva predlagala kot rešitev za izboljšanje?
Tanja: Osveščanje in dober zgled.
Đuro: Osveščanje na vsakem koraku, prvenstveno v šolah.
Pripravil: Stanko Valpatič
Revija Osvoboditev živali, letnik 15, št. 36, str. 17-19.