POGOVARJALI SMO SE Z MAG. MONIKO NAUMOVSKI, VARUHINJO PRAVIC ŽIVALI
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice, ki je bilo ustanovljeno daljnega leta 2002, ima že vrsto let svojo pravno skupino in varuhinjo pravic živali. Zadnje leto dni v njej deluje tudi Monika Naumovski, magistrica prava iz Ljubljane, ki je decembra 2018 prevzela vlogo varuhinje pravic živali. Da bi jo bolje spoznali, smo ji zastavili nekaj vprašanj.
Kako so potekala vaša študijska leta na Pravni fakulteti? Ali ste že v času študija za seminarske, diplomsko in ministrsko nalogo izbirali tematike iz pravne zaščite živali?
Študijska leta so potekala predvsem študiozno. Na Pravno fakulteto sem prišla povsem naključno. Vedela sem, da me privlači družboslovno področje, povprečje ocen je bilo dovolj visoko, pa še mami me je neumorno opominjala, da sem že od majhnega govorila, da bom sodnica. Že v prvem letniku sem ugotovila, da je bilo pravo zame definitivno prava izbira. Nekako sem se našla v učenju, v izpitih, vsi so se zmrdovali nad zakoni in buklami, mene pa je vsebina dejansko zanimala. Drugi letnik je bil zame res razsvetljenje, saj sem prišla blizu tudi kazenskopravnim vsebinam, ki so mi še danes najbližje. Moja želja je tudi, da bi enkrat v prihodnosti delovala na področju gospodarskega kazenskega prava, preprečevanja korupcije itd.
Na področje pravne zaščite živali se tekom študija nisem osredotočala. Šele konec svojih študijskih let, po izmenjavi na Nizozemskem, sem postala veganka. Vedno pa me je zanimalo pravo varstva okolja, vendar je bil (vsaj takrat) to na Pravni fakulteti polletni predmet, kar je veliko premalo, še posebej glede na razvejanost, mednarodne specifike in vse povezane teme s tega področja. Na ta predavanja sem z veseljem hodila. Čisto živo se spomnim predavanja profesorja Pličaniča, ko je govoril o področju zaščite živali; o mitih, ki spremljajo uživanje mleka (da je nujen za kosti, kalcij itd.); o posnetkih, ki jih predvajajo na sestankih PETA-e (kjer gledaš takšno grozljivko, da predavalnico zapustijo tudi ljudje, ki že vse življenje delujejo na tem področju). Vse te informacije je podal brez vsiljevanja, povsem nepristransko. Mene pa se je dotaknilo predvsem to, da sem prvič dejansko poslušala o tem, čeprav sem že celo življenje obkrožena z živalmi. Kot da bi šlo za tisto plat sveta, ki je pometena pod preprogo, o kateri se ne pogovarja in razglablja, s katero se ukvarja le peščica posameznikov.
Kdaj ste potem pridobili pravno znanje s področja zaščite živali?
Na Nizozemskem sem izbrala predmet International Environmental Law, v sklopu katerega sem se seznanila s temeljnimi mednarodnimi konvencijami za zaščito okolja in živali. Ostalo se pa učim sproti, ko pride problem. Ko začnemo projekt, potegneš relevantne pravne akte ven in se učiš, predvsem je pa bistveno, da poznaš pravni sistem, hierarhijo pravnih aktov, procesne poti za uveljavljenje glasu živali in zaščito njihovih interesov. Na tem področju dejansko nastopaš kot pokazatelj javnega interesa za zaščito živali in nekako poskušaš biti »glas živali«, predstavljati njihove interese v postopku. Vsi radi poudarjamo, kako radi imamo živali, delimo slike naših ljubljenčkov itd. Vendar če jim ne damo glasu v relevantnih postopkih oziroma če je ta glas prešibek, v dejanskem svetu ne bo sprememb oziroma bo do njih prihajalo precej počasneje.
Kako ste postali varuhinja pravic živali? Zakaj ste se odločili prevzeti to funkcijo?
To je bil nekakšen samodejni proces. Društvu sem se pridružila v maju 2018, nekako sem se ujela z ljudmi v njem, tudi v pravni skupini smo takoj začeli delati. Ko mi je konec leta Stanko Valpatič predlagal, da prevzamem to funkcijo, sem mu lahko samo odvrnila, da bi bila to čast zame.
Na društvo prispe veliko predlogov in vprašanj, ki potrebujejo pravno obravnavo. Katere stvari se loti pravna skupina in katerih varuhinja pravic živali?
Kot varuhinja pravic živali se lotim stvari, ki potrebujejo takojšen odziv. Če je to nasvet ali vprašanje o pravni ureditvi, to naredim sama. Kar zadeva predloge in pobude na državni ravni, komentarji na osnutke predpisov, priprave tožb in pritožb, pa pri tem sodelujemo skupaj v pravni skupini. To je dobro že zaradi tega, ker imamo skupaj več znanja, med seboj se lahko preverjamo, poleg tega pri vseh projektih ne sodelujemo vedno vsi. Določene projekte, ki so se začeli, preden sem prišla v pravno skupino, nadaljujejo člani skupine sami, medtem ko jaz prevzemam pobudo pri določenih novih projektih, tudi zaradi tega, da se lahko posameznim stvarem bolje posvetimo.
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice se je že od samega začetka delovanja trudilo delovati tudi na pravnem področju - s predlogi, pobudami in tako naprej. Takrat, na začetku, se je zdelo, da s svojimi akcijami bolj meša štrene državnim inštitucijam, kot da bi obstajale kakšne realne možnosti za uspeh. Smo od takrat kaj napredovali? So se časi že toliko spremenili, da je upanje na kakšen uspeh bolj realno?
Ko sodelujemo v postopkih, podajamo pripombe na predpise, predloge in tako naprej, se mi zdi, da vedno poskušamo ostajati v okviru realnih možnosti in tudi delati stvari po korakih. Pripombe vedno podajamo tako, kakor menimo, da bi bilo za zakonodajo trenutno najbolj primerno; s tožbami in pritožbami se od državnih organov zahteva predvsem spoštovanje zakonodaje na področju zaščite živali (kot v primeru odloka o odstrelu medvedov). Gre za zelo počasen boj. Vsi, ki delujemo na področju zaščite živali, bi radi videli spremembe že jutri, medtem ko je na pravnem področju to še dvakrat težje, ker moramo iti čez uradne roke in postopke. In tudi ko se nam zdi, da imamo možnost pogajanj ali celo določenega uspeha, nam na koncu spodleti. Dostikrat se nam zdijo kakšne odločitve precej nelogične, a očitno so vplivi lobijev toliko močni ali pa gre za prevelike spremembe na področjih, da bi si jih določeno ministrstvo ali resor upal privoščiti v določenem mandatu. Zaradi vsega tega se tukaj dela res mišje korake.
Sprememba, ki bi bila v tem času nujna v našem pravnem sistemu, je opredelitev živali v Stvarnopravnem zakoniku kot čuteče bitje. Temu noben razumen človek ne more ugovarjati. Vsi vemo, da žival ni stvar, žival je čuteče bitje, ne glede na to, ali si politik ali ekonomist, pravnik ali natakarica, veš, da je žival čuteče bitje. To je nekaj, kar bi moralo biti kot osnova zapisano v naši zakonodaji. Menim, da imamo ljudje v Sloveniji v družbeni zavesti neko skrb za živali, radi bi jih zaščitili pred mučenjem, pred izkoriščanjem in to je neka osnovna stvar, ki bi morala biti zapisana. V mednarodnih dokumentih na ravni Evropske unije to obstaja že od leta 1997 v Amsterdamski pogodbi, v Avstriji, Nemčiji, Veliki Britaniji in še kje imajo to tudi uzakonjeno. V vsakem primeru se mi zdi nujno, da Slovenija naredi ta prvi korak in odstrani iz našega pravnega reda pojmovanje, da je žival stvar.
Če prav razumem, bi bil prav ta dosežek, da se v Stvarnopravni zakonik vnese to, da je žival čuteče bitje, tista prelomnica, ki bi potegnila določene domine za sabo. Kaj bi to potegnilo za sabo?
Ne bi rekla, da bi to ravno potegnilo domine za sabo, ker pri nas varstvo živali ni opredeljeno preko podeljevanja temeljnih pravic, ampak predvsem preko prepovedi: prepovedi mučenja, prepovedi lova določenih zaščitenih vrst in tako naprej. V osnovi bi se mogoče dalo več doseči na določenih področjih zaščite živali, da se vsaj razčistijo mejni primeri. Ampak to je samo osnova. Meni se zdi čudno, da imamo pojmovanje, da so živali stvar in lastnina - samo zaradi tega, ker ne izgledajo tako kot mi in se ne sporazumevajo z nami na isti način. Še vedno gre za čuteča bitja, ki bi jih morali v družbi zaščititi. Od tukaj dalje bomo lažje nadaljevali na drugih ravneh, na primer pri problematiki podeljevanja živali kot nagrad na raznih tekmovanjih. Nikoli ne moreš nekomu dati živali kot stvar in potem pričakovati, da bo primerno skrbel za njo. Skrbništvo nad živaljo bi morala biti vedno odločitev osebe, saj le tako lahko pričakujemo odgovorno skrbništvo nad živalmi. Skrbništvo nad živim bitjem ne bi smelo predstavljati samo to, da daš živali nek prostor, kjer lahko ždi, in neko osnovno hrano, da preživi, ampak bi moralo pomeniti res kvalitetno življenje živali, z možnostjo gibanja, s primerno veterinarsko oskrbo itd., da bi za živali skrbeli na način, ki je najbolj primeren zanje in v skladu z njihovimi interesi.
Kaj bi bilo potem, če bi bile živali opredeljene kot čuteča bitja? Ali ne bi to postavilo na glavo živinoreje? Če je žival čuteče bitje, ne bi smela biti zaprta in ne bi bilo prav, da se jo kolje. Kako bi se to izpolnjevalo?
V Stvarnopravnem zakoniku nimamo nikjer zapisno, da je žival stvar, ampak dejansko nad živaljo izvršujemo lastninsko pravico in z njo delamo kot s stvarjo. Poleg tega je ob lastništvu živali tudi dolžnost »primerne« skrbi za živali, kar velja tudi na področju živinoreje. Čeprav žival gojiš za nek končni profit, moraš z njo ravnati na določen način. A prepoved mučenja velja v mejah, dokler to ni nujno in potrebno. Ker pridelovanje hrane za človeka štejemo kot nujno in potrebno, je dovoljeno, da živali povzročamo to mučenje, zakol v končnem cilju in še vse druge stvari, kar pred tem potegne za sabo celotna živinoreja, ki se žene za ekonomskim dobičkom na račun čutečih bitij. Če bi spremenili definicijo, da žival ni stvar, na žalost še ne bi pomenilo konca živinoreje, ker še vedno ta ne spada pod definicijo mučenja. Kakor je zapisala ustavna sodnica dr. Špelca Mežnar v ločenem komentarju sodbe o prepovedi obrednega zakola živali (o halal mesu), da je paradoksalno govoriti o tem, da lahko kakorkoli olajšamo mučenje živali, ko pride do trenutka smrti. Human zakon dejansko ne obstaja.
Ko se pravna skupina odloča za posamezne pravne akcije, verjetno poskuša pretehtati možnosti za uspeh. Ali so vam v pomoč tudi dosežki, ki so jih na določenih področjih že dosegli v tujini?
Seveda ti pomagajo. Zelo všeč so mi določeni dosežki v Švici. Tudi zadnji referendum, ki so ga imeli o rogovih krav, mi je bil zelo ljub. Spodbudno je, da lahko posameznik doseže takšno nacionalno skrb za živali, da le nekaj pod 50 odstotkov ljudi glasuje za to, da bi živali ohranile svoje dostojanstvo in jim ne bi rezali rogov. V kantonu Ženeva imajo občinskega odvetnika, ki ščiti interese živali v različnih sodnih procesih. Brala sem zgodbo enega takega občinskega odvetnika. Ko je na internetu videl, da se je nekdo hvalil, da je pet minut ribo držal na trnku, da mu je skakala na vse strani, ga je spravil na sodišče in ga tožil, da je žival dejansko mučil, ker ni bilo nobene potrebe po takšnem mučnem umiranju ribe, razen objave na internetu in nek njegov užitek, da opazuje žival, kako se pet minut muči med tem, ko umira.
Pomagajo nam dobri zgledi iz tujine. Dosti so nam pomagali tudi na področju uveljavljanja pravice do veganskega prepričanja. Recimo v Italiji imajo otroci v vzgojno-izobraževalnih zavodih to pravico priznano in to brez zdravniškega potrdila. Na podlagi pravice do veganskega prepričanja so prišli do velike zmage tudi na Portugalskem, kjer so dejansko uzakonili, da je potrebno v vsaki javni kantini nuditi veganski obrok, se pravi obrok, ki ne vsebuje nobenih živalskih produktov. Te primerjave nam še posebej pridejo prav zaradi tega, ker je zelo koristno vsakič, ko predlagamo kakšno spremembo v našem pravnem sistemu, da imamo čim bolj močno primerjalno pravno osnovo, ker če te ni, je sprememba skoraj nemogoča. Spremembe je ponavadi tudi dokaj nesmiselno predlagati, dokler v nekem primerljivem prostoru niso družbeno sprejemljive.
Pravna skupina ima odprtih več pravnih pobud in drugih postopkov. Jih lahko naštejete oziroma kaj še imate v planu za letošnje leto?
Funkcijo varuhinje pravic živali sem nastopila v decembru, s pravno skupino pa sem začela sodelovati v juliju 2018. Takrat smo začeli pripravljati pripombe na osnutek odloka o odstrelu medveda, najprej je bil v osnutku zajet tudi volk. V tem postopku smo podali pripombe, sedaj pa je ta zadeva doživela epilog pred Upravnim sodiščem. Volka so kasneje na Ministrstvu za okolje in prostor odstranili iz odloka o odstrelu, obdržali pa so odstrel 200 medvedov, kar je neskladno z zakonodajo Evropske unije. Glede volka jih je moralo sodišče opozarjati od leta 2015, preden so nehali načrtovati odstrel volka. Glede odstrela medvedov pa je sodišče 10. aprila 2019 sprejelo sodbo, o kateri več lahko preberete tudi v tej številki revije. Sodišče je že decembra ugodilo predlogu za zadržanje izvršitve odloka, tako da od takrat naprej lovci v tej sezoni niso več smeli streljati medvedov. Do takrat jim je uspelo že postreliti čez 40 medvedov in to v približno dveh tednih, takoj ko so dobili dovoljenje. Na tem področju se še veliko dogaja in je medijsko izpostavljeno, predvsem s strani deležnikov, ki si prizadevajo, da bi se odstrel še vedno izvajal. V pripravi je nova strategija, ki jo tudi že preučujemo.
Poleg tega je vmes prihajalo kar nekaj pobud, ki ponavadi sprožijo celoten projekt. Posamezne pobude so vzele manj časa kot recimo predlog, da se postavijo prometni znaki v različnih občinah, kjer je veliko povoza živali. Predlog je prišel s strani gospe, ki živi na območju, kjer je bilo veliko povoza mačk. V dogovoru z občinskimi organi se je dalo to urediti. Ponavadi so pripravljeni za sodelovanje tako, da se na tisto območje postavijo hitrostne ovire in prometni znaki.
Poleg tega redno vlagamo pripombe na osnutke različnih predpisov v javnih obravnavah. Konec prejšnjega leta smo s pripombami sodelovali pri Zakonu o zaščiti živali, ki je bil predlog novele. Sodelovali smo tudi pri odloku o Programu porabe sredstev Sklada za podnebne spremembe. To je sklad, kjer se v boju proti podnebnim spremembam določajo kar veliki zneski denarja, da se uravnava sektorje, kjer ni emisijskih kuponov. V industriji se večinoma trguje z emisijskimi kuponi - če podjetje ponudi več denarja, lahko več onesnažuje. Potem pa imamo določena področja, štiri ali pet (med te spada tudi kmetijstvo), kjer se nameni del denarja, da se na teh področjih uvedejo spremembe, pomembne za naše okolje. Živinoreja je bila v tem dokumentu, se mi zdi, omenjena samo enkrat. Področju živinoreje pa ni bilo namenjenih nobenih sredstev, da bi se tako bojevali proti podnebnim spremembam, čeprav vemo, da so vplivi živinoreje na podnebne spremembe zelo veliki. Zato smo dali pripombe, ki pa žal v končnem rezultatu niso bile upoštevane. Kljub temu poskušamo sodelovati na več različnih področjih.
Največ sem se v tem letu ukvarjala s pravico do veganskega prepričanja. Pobuda je prišla s strani gospe, ker njenemu sinu v osnovni šoli ni bil zagotovljen veganski obrok. V sodelovanju s Slovenskim veganskim društvom in različnimi strokovnjaki s področja znanosti, zdravja in nutricionistike smo pripravili podlage za pravico do veganskega prepričanja, ki je zaščitena z 41. členom Ustave (svoboda vesti). Veganstvo namreč ni samo način prehranjevanja, gre za zelo pomembno in temeljno prepričanje osebe, da je narobe izkoriščati živali, da je narobe z njimi ravnati kot s stvarmi, jih trpinčiti, mučiti in uporabljati za zadovoljevanje nekih naših egoističnih nagibov. Vegani smo, če delujemo v sklopu svojega osebnega prepričanja, zaščiteni s pravico do svobode vesti enako kot npr. za verska prepričanja.
Vegani smo v družbi mnogokrat v situaciji, da smo odvisni od drugih ljudi. Takrat se moramo postaviti pred izbiro, ali bomo delovali v skladu z našim prepričanjem, ki usmerja naše celotno življenje (poskušali se bomo na vsak način izogibati izdelkom in praksam, ki podpirajo izkoriščanje živali) ali pa bomo to dali na stran in naredili nekaj, kar od nas pričakuje družba. V take situacije ne smemo biti postavljeni. Če smo prisiljeni sodelovati v takih situacijah, se nam dogaja diskriminacija. Tega se je zelo pomembno zavedati. Delodajalec nas ne sme prisiliti, da nosimo usnjene čevlje; ko gremo v bolnico, nas nihče ne sme siliti, da jemo nevegansko hrano. To je naše osebno prepričanje in če živimo celo življenje v skladu s tem, se nam mora tudi v kontaktu z državnimi organi in z zasebnimi entitetami omogočiti določeno dostojanstvo, da ga lahko uresničujemo.
Naredili smo cel projekt, da bi vzpostavili pravico do veganskega prepričanja na ravni vzgojno-izobraževalnih zavodov. Na tem področju so izdane nezavezujoče Smernice zdravega prehranjevanja s strani Ministrstva za zdravje, ki pa jih vzgojno-izobraževalni zavodi zelo spoštujejo. Napisane so v smislu, da veganska prehrana ni primerna za otroke. Seveda je bilo na mednarodni ravni dokazano, da to prepričanje ni resnično. Mednarodne organizacije so povedale, da je veganska prehrana primerna za vsa obdobja življenja, za otroke, športnike, starostnike in vse ostale. Tako smo v sodelovanju s strokovnjaki iz drugih področij pripravili res temeljito osnovo. Bili smo tudi na sestanku z zagovornikom načela enakosti, ki nam je povedal, s kakšnimi orodji lahko preko njegove institucije uveljavljamo kršitve naših pravic - v primerih diskriminacije. To je kar velik projekt, s katerim smo se veliko ukvarjali in ki bo po mojem mnenju terjal še dosti dela tudi v prihodnosti.
Kaj še imate v načrtih?
V prihodnosti bomo v povezavi s pripravljanjem prometne signalizacije na območjih, kjer je pogost povoz divjadi, preučili zelo dober primer dobre prakse pri cestno prometnih režimih v tujini, npr. v Avstriji, sedaj ga prevzema tudi Nemčija. Gre za neke senzorje, ki zaznajo, da se avto približuje, ter opozarjajo divjad z nekim zvokom, ki divjad moti ves čas, ko je avto prisoten. Sproži se neka zvočna linija, da takrat divjad ne prečka ceste. To bi radi predstavili našim državnim organom, da bi takšne senzorje uvedli tudi v Sloveniji, vsaj na tistih območjih, kjer je povoz divjadi pogost.
Ko smo sodelovali na knjižnem sejmu v Cankarjevem domu, je do nas prišel gospod, ki ga je zelo zanimala pravica lova na zasebni lastnini. Obljubili smo mu, da bomo preučili to tematiko. Dogaja se poseg v lastninsko pravico, da na tvoji posesti lahko lovci lovijo divjad, dejansko streljajo. To se mi zdi nedopusten poseg v lastninsko pravico kot osnovno temeljno stvarno pravico, pa tudi v pravico do tvojega osebnega prepričanja.
Zanimiv je tudi predlog, ki se pojavlja v Evropi glede ubijanja novorojenih piščančkov moškega spola. Veliko ljudi sploh ne ve, da se to dogaja v jajčni industriji, kjer novorojenčke moškega spola množično ubijejo - žive zmeljejo, žive zakopljejo, žive utopijo ali zadušijo - zaradi tega, ker pač ne nesejo jajc in so za jajčno industrijo potrošni material. Številke o tem, kako velike količine takšnih piščančkov se pomori, sploh niso dostopne. Ti posnetki so res grozljivi. Sedaj se je pojavila iniciativa nekje v Evropi, se mi zdi, da v Nemčiji, kjer so predlagali, da bi se to prepovedalo. Tudi v Sloveniji bi radi preučili možnost, da bi to predlagali, ker je to res grozljiva praksa, ki bi se morala nehati. To so ogromne količine živali, ki so pobite, ne da bi se o teh številkah sploh vedelo ali poročalo.
Ko smo sodelovali v postopku priprav pripomb Zakona o zaščiti živali, smo posegli tudi na področje poskusov na živalih, ki je na prvi pogled videti precej nepregledno. Skladno z Direktivo Evropske unije se poskusi na živalih imenujejo sedaj postopki. Očitno je nastala potreba, da zamaskiramo izraze in rečemo temu postopki. Tako lažje prikrijemo mučenje živali - ker pri testiranju živali dobesedno mučijo, da dobijo nek rezultat za človeštvo. Pri nas deluje neka etična komisija za živali, ki pa ima zelo skrivnostno sestavo. Noben član ni znan, v njej naj bi imele možnost sodelovanja organizacije, ki delujejo na področju zaščite živali, ampak ne poznam nobene, ki bi v njej sodelovala. Radi bi malo pogledali v ta fenomen.
Ideja je tudi, da bi pripravili izobraževanje, slovenski učbenik o pravni zaščiti živali za ljudi, ki delujejo na področju prava, za pravnike in za bodoče pravnike, ki bi jih ta tematika zanimala. Kot sem že omenila, se pri nas na Pravni fakulteti ta tematika poučuje zelo skopo, v okviru polletnega predmeta varstva okolja. Ker živali nimajo svojega glasu, jim ga moramo dati posamezniki. V pravnem sistemu veljajo določeni postopki, ki jih mogoče lažje razumemo pravniki, zato je pomembno, da je vedno več oseb s pravnim znanjem na tem področju. Tega se zavedamo tudi v Društvu za osvoboditev živali in njihove pravice, zaradi tega poskušamo delovati preko skupine varuha pravic živali. Dobro bi bilo, da bi bilo to znanje bolj dostopno ljudem, ki jih to zanima, da bi se lahko angažirali in svoj prosti čas naklonili za to, da bi pomagali izboljšati situacijo vsaj določenemu odstotku živali.
Pripravili: Gretta Fegic in Vilma Vrtačnik Merčun
Revija Osvoboditev živali, št. 37, junij 2019, str. 4-9.