Zelo pogosto se govori o pravici do svobode in pravici do neizkoriščanja. Vendar se pri tem pozablja, da so tudi živali čuteča bitja. Najbolj pozabljene in očem skrite so rejne živali.
Vsako živo bitje ima pravico do življenja in svojega doma. Dom je lahko drevo, travnik, gora, ledenik, morje... Zeleno-modri planet, našo dediščino, ki smo jo prejeli v dar od naših prednikov, moramo zapustiti zanamcem takšnega, kakršnega smo dobili.
Vse to in še več poskušamo z ustanovitvijo Nikine Prijazne vasi učiti tiste, ki še niso začutili in dojeli, da smo z naravo in živalmi soodvisni.
Pujsa Pepa je začela čudovito zgodbo in sprva rešila še pet življenj z iste kmetije. Zdaj pomagajo še naprej reševati življenja skupaj z nami v Nikini Prijazni vasi.
Začelo se je s klicem na Društvo za zaščito živali Pomurja: »Kmet redi vsako leto za nas prašička. Odločili smo se, da zaradi nas ne bo več umrla nobena žival. Ji lahko poiščete dom, kjer bo mirno in lepo živela, brez strahu pred zakolom?« Ob obisku Pepe smo z njo v temnem kotu hleva videli še njeno sestrico Rozi. Na dan Pepine rešitve bi jo kmet zaklal za svoje potrebe. Kako rešiti eno življenje, drugo prepustiti kruti usodi? Navezani sta druga na drugo, saj nista imeli nikogar drugega v tistem plesnivem koščku zagrajenega prostora.
Nedaleč od njunega ujetništva, za temnimi vrati, so bila vklenjena v težke, kratke verige še štiri nesrečna bitja. Dve telici, krava in ob steni majhna telička z žalostnimi očmi. Tudi sama, priklenjena ob steno s težko verigo, je lahko samo gledala svojo mamo, kako poležava na umazanih betonskih tleh. Kmet je vsak dan pomolzel pri mami mleko, ki bi moralo biti njena hrana. Sama je dobila neokusno brozgo, ki jo je, lačna, morala pojesti. Njeno mleko pri mami je kmet pomolzel, odpeljal in prodal.
Vsa ta življenja so za njega samo vrednost v denarju. Mama bi po tem, ko bi mleko usahnilo, šla v zakol. Po dvanajstih letih trpljenja, ko mu je morala skotiti devet otrok, odvzetih in poslanih v klavnico, mleko dati za hrano ljudem, ni več imela vrednosti. Razen toliko, kolikor bi dobil za njeno razkosano telo. Telice je hotel prodati, da bi nadaljevale svojo žalostno pot izkoriščanja. Ni več nameraval nadaljevati z rejo krav mlekaric. Torej na njihovo mesto ne bi prišle nove.
Ljudje toplih src so nam pomagali zbrati denar za odkup in odpeljali smo najprej Pepo in Rozi v njun začasni dom. Nato sta Sita in Sara dobili dom V pravljici, na miroljubni kmetiji, kjer lepo skrbijo za mirno in brezskrbno življenje številnih rešenih rejnih živali. Mama in Nika sta morali počakati v kmetovem hlevu, da je izkoristil še zadnjo kapljo Maminega mleka, Nika pa pridobila na teži zaradi večjega zaslužka pri prodaji.
Tudi to smo dočakali in ju odpeljali v začasni dom. Začasne rešitve z domom so nekega dne potekle in potrebno je bilo najti trajno rešitev. Že dalj časa je tlela želja po koščku zemlje pod soncem, kjer bi živali živele v miru in bile kot ambasadorji svetel vzor, kakšen odnos naj ima človek do njih. Da niso predmeti, hrana, da ne sodijo na verigo in v ujetništvo.
Trajna rešitev je bila nujna in naša želja po ozaveščanju se je uresničila, ko smo uspeli najti posestvo, kakršnega smo želeli za njihov dom. Ima vse, kar rabijo živali in za naše načrte. Velik, ograjen travnik, kjer se paseta Nika in Mama, prostor, kjer lahko Pepa in Rozi rijeta po mili volji in se valjata v njuni blatni kopeli. Odprte hiške, kamor hodijo počivat, smo že postavili.
Na dvorišču, kjer je bil nekoč žalosten prostor, zgrajen iz ilovice, pomešane s slamo, kjer so prašički čakali na dovolj veliko težo za zakol, bo nastala letna kuhinja. V tem prostoru bomo ljudi učili kuhati jedi, zaradi katerih ne umre in ne trpi nobena žival. Ob kuhinji je skedenj, ki je dobil vlogo skupnih prostorov za druženje in predavanja o etičnem ravnanju z živalmi in našim planetom. Travnato dvorišče, obdano s starim sadnim drevjem, bo gostilo naše prijatelje ob izvajanju joge, sproščanju ob gongih, druženju ob ognju …
Vsak dan se porajajo nove ideje, ki jih bomo začeli uresničevati, ko bodo imele vse živali na posestvu popolnoma urejene svoje domove. Za uresničitev teh načrtov je potrebno še nekaj časa in denarja. Da bi jih uresničili čim hitreje, smo pripravili za izdajo knjigo resničnih zgodb in usod rešenih različnih živali v okviru Društva za zaščito živali Pomurja, ki so bile v hudi življenjski stiski. Te zgodbe imajo srečen konec. Skozi razmišljanje in medsebojne pogovore nas te živali učijo o svojih čustvih, doživljanjih strahu, bolečin in sreče. Mislili smo tudi na bralce z disleksijo. Pisavo in papir smo prilagodili tudi njim. Vsi, ki smo knjigo pripravljali, smo se odrekli honorarjem v korist živali.
V upanju, da nas boste še naprej podpirali, bomo naredili vse, kar znamo in zmoremo za spremembo odnosa do vseh čutečih bitij in narave. Skupaj zmoremo več.
Vaš Nikin tim
Revija Osvoboditev živali, letnik 15, št. 36, str. 38-40.