Vsak odhod ljubljenega bitja pusti globoko brazgotino v srcu. Ljudje so prepričani, da so edini sposobni tako globoke žalosti. A ko si obkrožen s temi prečudovitimi živalskimi dušami, šele dojemaš vso bridko žalost, ki jo izražajo ob izgubi njim ljubega bitja.
Naša Nika je imela vsaj to srečo, ki je njenih osem bratcev in sestric ni imelo, da je preživela svoje otroštvo ob mami. Sicer prvih šest mesecev, preden sta z Mamo prišli v Nikino Prijazno vas, to ni bilo prijetno, a sta potem toliko bolj uživali, obkroženi z ljubeznijo in svobodni.
Na žalost je dvanajst let životarjenja na mrzlih in mokrih betonskih tleh plesnivega hleva in s težko, kratko verigo okrog vratu pustilo posledice na Maminem zdravju in nas je mnogo prehitro zapustila. Nikino žalovanje je našo žalost še povečalo. Njuno slovo nas bo spremljalo vse življenje in še vedno nas ta spomin spravlja v jok.
Niki smo pustili čas, da se njena žalost malo ublaži, in kot se v življenju vedno dogajajo stvari, na katere ne vplivamo sami, je Miša potrebovala novi dom. Pri Stanku, ki ji je pred časom ponudil dom, ker ni imela kam, ko je bila rešena, je bila sama. Tako, kot je človek socialno bitje, so krave čredna bitja in potrebujejo ob sebi svojo vrsto. Tako je Miša prišla v Nikino Prijazno vas.
Nika in Miša zdaj uživata. Med njima se je takoj stkalo prijateljstvo. Glede na to, da je ena bolj ogromna kot druga, smo bili do njunega snidenja kar precej na trnih.
Življenje dobi pravi smisel šele, ko človek okrog sebe vidi srečne živali.
Besedilo: Tamara Zupe, Zavod Nikina Prijazna vas
Fotografije: Maruša Puhek
Revija Osvoboditev živali, letnik 22, št. 48, str. 60.