Ohranjanje biotske raznovrstnosti je danes globalna prioriteta, saj se soočamo z vse hitrejšim izginjanjem naravnih habitatov, ki je posledica človeških dejavnosti. Med najhujšimi posledicami teh posegov je krčenje gozdov, kar ima neposreden vpliv na stabilnost ekosistemov po vsem svetu. Gozdovi niso zgolj površine, prekrite z drevesi – so kompleksni, prepleteni sistemi življenja, kjer vsaka vrsta, od najmanjših mikroorganizmov do največjih sesalcev igra ključno vlogo pri vzdrževanju ekološkega ravnovesja.
DREVESA SO TEMELJ EKOSISTEMOV
Drevesa zagotavljajo pomembno infrastrukturo za okolje. Ne opravljajo le naloge ustvarjanja kisika, ki ga ljudje in živali potrebujejo za dihanje, temveč tudi prispevajo k stabilizaciji tal, uravnavajo kroženje vode in preprečujejo erozijo. S svojim koreninskim sistemom drevesa vpijajo vodo in jo shranjujejo v zemlji, kar zmanjšuje tveganje poplav ter omogoča stalno oskrbo podtalnice, ki jo uporabljajo številne živalske in rastlinske vrste. Poleg teh funkcij imajo drevesa ključno vlogo pri blaženju podnebnih sprememb. S fotosintezo absorbirajo ogljikov dioksid iz ozračja, kar zmanjšuje učinke globalnega segrevanja. Zato so pomembni naravni partnerji v boju proti podnebnim spremembam in s tem pri ohranjanju biotske raznovrstnosti.
Vsako drevo predstavlja majhen svet, ki podpira življenje številnih organizmov. Drevesa so pravzaprav srce ekosistemov, saj delujejo kot steber, ki nosi velik del biotske raznovrstnosti. So življenjski prostori za številne živalske in rastlinske vrste ter ključni vir hrane in zavetja. Brez dreves bi mnoge vrste, ki so neposredno ali posredno odvisne od dreves, izgubile svoje naravno okolje in s tem možnost za preživetje. Številne ptice, sesalci, žuželke in druge živali se zanašajo na drevesa za zaščito pred plenilci, vzgojo mladičev in iskanje hrane.
Drevesa so za ptice ključnega pomena, saj jim nudijo zavetje, prostor za gnezdenje, hrano in zaščito pred plenilci. Na primer, sova kozača potrebuje starejša drevesa z naravnimi votlinami, v katerih si uredi gnezdo. Veliki skovik potrebuje območja z redkimi drevesi, ki so obdana z odprtimi travniki, kjer lovi plen, kot so žuželke. Črna žolna je odvisna od zdravih dreves za izgradnjo svojih gnezdilnih votlin.
Modra sinica pogosto gnezdi v naravnih razpokah in luknjah dreves. Poleg tega se modre sinice hranijo z insekti, ki jih najdejo med lubjem, kar pomeni, da drevesa zagotavljajo tudi pomemben vir hrane. Rjavi srakoper je znan po tem, da nabada svoj plen na trne dreves in grmičevja, drevesa pa mu omogočajo varnost in prostor za iskanje plena, kot so velike žuželke, pa tudi zavetje, kjer lahko gnezdi. Škorci gnezdijo v drevesnih krošnjah, pogosto v skupinah, in se zanašajo na varnost, ki jo nudijo drevesa. Poleg tega so drevesa za njih pomemben vir hrane, saj se prehranjujejo z insekti in sadeži, ki jih najdejo na njih.
Drevesa tako niso le fizična struktura za gradnjo gnezd, ampak tudi naravni vir zaščite in hrane ter predstavljajo vitalno infrastrukturo za preživetje številnih vrst ptic. Te so občutljive na spremembe v okolju in s krčenjem gozdov ter sečnjo dreves se njihove populacije zmanjšujejo. Če izgubimo drevesa, izgubimo tudi ključne habitate za te ptice, kar neizogibno vodi v zmanjšanje biotske raznovrstnosti.
Drevesa so pomembna za preživetje številnih manjših sesalcev, saj jim nudijo zavetje, hrano in zaščito pred plenilci. Veverice so tesno povezane z drevesi, ki jim nudijo varnost pred plenilci, kot so kune in ptice roparice. Poleg zavetja so drevesa tudi njihov vir hrane, saj se veverice prehranjujejo z orehi, želodom in semeni iglavcev, ki jih tudi zbirajo in shranjujejo za zimske mesece. Polhi so še posebej odvisni od dreves, kot sta bukev in hrast, saj se hranijo z želodom, žirom in drugimi plodovi, ki jih najdejo v gozdovih. Ježi so nočni sesalci, ki se zanašajo na gozdne habitate za zavetje in hrano. Pod drevesi najdejo varne kotičke za počitek, gradnjo gnezda iz listja in skrivališča pred plenilci.
Prehranjujejo se z žuželkami, polži in drugimi nevretenčarji, ki živijo pod listjem in drevesnimi koreninami. Mnoge vrste netopirjev, kot sta rjavi dolgokrili netopir in mali podkovnjak, se zadržujejo v drevesnih votlinah ali pod odstopljenim lubjem. Lubje, listi, plodovi in semena so vir prehrane tudi za sesalce, kot so srne, jelenjad, male in velike zveri, ter glodalce, kot sta šojevec in lasiščar, ki se zanašajo na plodove gozdov za preživetje oziroma se prehranjujejo z žuželkami, ki jih privlačijo drevesa. Brez teh naravnih struktur bi bilo njihovo preživetje izjemno oteženo oziroma nemogoče.
Drevesa igrajo pomembno vlogo tudi pri ohranjanju žuželk. Metulji, čebele in drugi opraševalci se zanašajo na drevesa za cvetni prah, nekatere vrste hroščev pa uporabljajo lubje dreves za domovanje. Brez teh habitatov bi populacije teh ključnih vrst upadle, kar bi imelo resne posledice za celoten ekosistem, saj opraševanje vpliva na preživetje številnih rastlin in s tem na celotno prehranjevalno verigo.
“OHRANJANJE GOZDOV IN OBNOVITEV DREVESNIH EKOSISTEMOV NI LE OKOLJSKA NALOGA, AMPAK MORALNI KLIC K ZAŠČITI ŽIVLJENJA V VSEH OBLIKAH.”
Ena izmed najmanj opaznih, a ključnih povezav v ekosistemih je tista med drevesi in micelijem – podzemno mrežo gliv. Micelij tvori ‘gozdni internet’, ki omogoča komunikacijo med drevesi. Ta mreža gliv ne zagotavlja le hranil, ampak tudi podpira zdravje celotnega gozdnega ekosistema, omogoča izmenjavo hranil med drevesi, s čimer drevesa, ki so v senci ali v slabšem položaju, dobijo dostop do virov, ki bi jih sicer primanjkovalo. Micelij pomaga tudi pri vpijanju vode in zaščiti dreves pred boleznimi, s čimer zagotavlja dolgoročno stabilnost ekosistemov.
Sistem micelija ni pomemben samo za drevesa, temveč tudi za številne druge vrste, ki so odvisne od talne plasti gozdov. Majhne žuželke, glodalci in druge živali, ki živijo v listni stelji in se prehranjujejo z razkrojenimi deli rastlin, so tesno povezane z delovanjem micelija. Glive namreč igrajo pomembno vlogo pri razkroju organske snovi, s čimer vračajo hranila v tla in zagotavljajo njihovo plodnost, ki je ključna za rast novih dreves.
UNIČEVANJE DREVES IMA DALJNOSEŽNE POSLEDICE
Krčenje gozdov predstavlja eno največjih groženj biotski raznovrstnosti. Po ocenah Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) vsako leto izgubimo okoli 10 milijonov hektarjev gozdov. Vzroki za to so predvsem širjenje kmetijskih površin, urbanizacija, nezakonita sečnja in industrijska raba lesa. Ko posekamo drevesa, ne uničimo samo posameznih rastlin, temveč celotne ekosisteme, v katerih prebiva nešteto živalskih vrst. Izguba dreves pomeni izgubo vitalnih sestavin naravnega sveta. Z njihovim izginjanjem izgubimo osnovo za preživetje celotnih ekosistemov. To ima daljnosežne posledice za celoten planet. Uničenje gozdov vpliva na vsa bitja, vključno s človekom, saj destabilizira globalne procese, od vremenskih
vzorcev do kmetijskih zmožnosti in varnosti hrane.
Ko uničimo gozdove, živali in rastline izgubijo svoje naravne habitate. Mnogo vrst je namreč specializiranih za življenje v drevesnih krošnjah, tleh gozda, v lubju dreves ali pod njimi. Tudi če je posekan le del gozda, to pogosto vodi v razdrobljenost, kar pomeni, da so gozdovi razdeljeni na manjše, nepovezane dele. Razdrobljenost preprečuje prosto gibanje živali, kar zmanjšuje možnosti za parjenje, iskanje hrane in izogibanje plenilcem. S tem se poveča njihova ranljivost in zmanjšajo njihove možnosti za preživetje.
Micelij ob sečnji dreves razpade, kar vodi do zmanjšanja rodovitnosti tal in motenj v kroženju hranil. To negativno vpliva na rast novih rastlin in dreves, kar dolgoročno zmanjšuje sposobnost gozda, da podpira biotsko raznovrstnost. Veliko vrst je namreč specializiranih za določene ekološke niše znotraj gozdov. Ko te niše izginejo zaradi sečnje dreves, specializirane vrste nimajo možnosti prilagoditve in pogosto hitro izumrejo.
Ko so drevesa posekana in se njihova biomasa razgradi ali zgori, se ta ogljik sprosti v ozračje, kar prispeva h globalnemu segrevanju. Podnebne spremembe posledično vplivajo na številne vrste, ki se težko prilagodijo hitrim spremembam v temperaturi in vremenskih vzorcih.
DREVESA SO ZIBELKA BIOTSKE RAZNOVRSTNOSTI
Vsako drevo je dinamičen ekosistem, kjer se prepletajo rastline, živali in mikroorganizmi v medsebojno odvisnih odnosih. Hkrati so drevesa ključna za migracijske poti mnogih vrst, ki brez obsežnih gozdnatih območij ne bi imele primernega habitata za premikanje in širjenje svojih populacij.
Drevesa so temeljni gradniki življenja na našem planetu. Njihova vloga pri ohranjanju biotske raznovrstnosti je neprecenljiva. Ko varujemo drevesa, varujemo življenja neštetih bitij in prihodnost naših ekosistemov. Gozdovi niso le sestavljeni iz dreves in tal, temveč so kompleksen splet življenja, v katerem ima vsaka vrsta, tudi najmanjša, svojo vlogo. Ohranjanje gozdov in obnovitev drevesnih ekosistemov ni le okoljska naloga, ampak moralni klic k zaščiti življenja v vseh oblikah. Naša prihodnost je tesno povezana s preživetjem dreves – če ohranjamo njih, ohranjamo tudi nas same.
Besedilo: Nevenka Lukić Rojšek, predstavnica WWF v Sloveniji
Revija Osvoboditev živali, letnik 22, št. 48, str. 15-18.