»ZAKAJ LOVIMO?«
ODGOVORI UREDNICE LOVSKEGA ČASOPISA
Na vprašanje »Zakaj lovimo?« urednica v Editorialu, lovski publikaciji, Silke Böhm odgovarja: »Zakaj pravzaprav potrebujemo za vse – tudi za lov – trdne in neovrgljive obrazložitve? Zakaj se ne smemo enostavno prepustiti svojim občutkom? Vsaj enkrat narediti to, kar človeku dobro dene. Brez usmerjanja, brez razlage, enostavno slediti svojim čustvom, intuiciji, instinktom?« Omenjena urednica ne more z besedami razložiti številnih emocij, ki jih občuti pri lovu.
»Nekateri opisujejo lov kot spodbudo, drugi govorijo o velikem notranjem zadovoljstvu. Občutki pri lovu so ravno tako subjektivni kot v ljubezni. Zakaj enostavno ne uživamo, ne da bi se morali neprestano opravičevati?«
Racionalni vzroki, s katerimi lovci opravičujejo lov, češ da je potreben, so očitno le izgovori. Kot navaja lovka: »O smrti, povezani z uplenitvijo, se raje molči. Zato lovci iščejo utemeljitve v pojmih, kot so trajnost, zaščita in varstvo narave. Sla po lovu se v javnosti rada potisne v ozadje. Zakaj bi morali zatajiti veselje, ki nam tako dobro dene in iz nas dela to, kar smo – ljudje?« (Silke Böhm, Editorial Wild und Hund 22/2012)
LOV KOT »SVETOVNA KULTURNA DEDIŠČINA«?
Glavni urednik publikacije Wild und Hund Heiko Hornung naslavlja svoj Editorial v izdaji 3/2016 z »Dediščina človeštva«. Med drugim piše: »Biti človek pomeni biti lovec.« In dalje: »Kdor meni, da bi moral biti današnji človek na višji civilizacijski in kulturni stopnji in bi se moral svoji lovski dediščini, ki ga naredi za duhovno višje razvito bitje, odreči, človeka ne dojema več kot dela narave. Napačna razlaga in zanikanje lovske dediščine je zadnja žalostna zmaga človeka nad naravo. Iz tega razloga je že skrajni čas, da se lov, tako kot sokolarstvo, proglasi za nematerialno svetovno kulturno dediščino.« (Heiko Hornung in Wild und Hund, Editorial Ausgabe 3/2016)
Toda kaj je ta tako imenovana »lovska dediščina«, s katero se človek počuti kot »del narave« in katere naj ne bi smel zatajiti? Po besedah urednika nima nobene zveze z »višjo stopnjo kulture in civilizacije« ter človekom kot »duhovno višje razvitim bitjem«. Dozdevno ima korenine v nižjih oblikah, arhaičnih nagonih.
Seveda je bil človek lovec že v kameni dobi. A ljudje se tudi že od kamene dobe dalje vojskujejo, pobijajo, mučijo, posiljujejo. Pod »kulturno dediščino« razumemo na splošno višje pridobitve, to so umetnost, glasba ali gledališče.
LOVEC IN NOVINAR: »LOVIM, TOREJ SEM.«
Lovec in novinar Eckard Fuhr se preizkuša v reviji ZEIT kot filozof, pri čemer spreminja filozofsko trditev »Mislim, torej sem«: »Če bi mi šlo le za sprostitev v naravi, bi igral golf. A golf je zame največji nesmisel. Nasprotno pa je lov smiseln. Lov ni nobena postranska stvar, temveč glavna. Lovim, torej sem.«
Na vprašanje, čemu lovi, odgovarja: »In seveda, priznam, lov je razburljiv. Upleniti živo žival je nekaj drugega, kot s sekiro spremeniti staro kokoš v surovino za kurjo juhico. Še po mnogih letih se moram boriti z lovsko vročico. Frekvenca utripa in stopnja adrenalina naraščata, ko se pokaže lovna divjad. Streljanje zahteva obvladovanje samega sebe. Ko potem najdem mrtvo srno, me zajame neprimerljiv občutek notranjega zadovoljstva. No, primerljiv je: po uspešnem lovu se počutiš kot po dobrem seksu ali kot po pisanju dobrega teksta, ki ga imaš za uspelega.« (Eckard Fuhr: Jagd - Hat der einen Schluss? ZEIT Magazin 48/2010) Drugi ljudje gredo na bungee-jumping, da dvigujejo svoj adrenalin, a zato ni treba nikomur trpeti in umreti. In »nujnost« lova za naravo, gozd ali skupnost ne izhaja iz tega.
O SLI PO UBIJANJU
Pod naslovom Nova razmišljanja o sli in o razliki med doživeti in ubiti govori prof. dr. Gerd Rohmann o »sli po uplenitvi« in o strelu (doživetje v aktu strela in uboja): »Kajti v tem, da ubijemo divjad, ki je del narave, in pri tem doživimo izredni učinek sle, se empirično izkaže, da smo v svoji notranjosti doživeli nekaj posebnega … Z lovom je enako kot z ljubeznijo: erotično doživetje je na poti do vrhunca. Cilj namreč ni hiter zaključek, temveč je v prizadevanju in doživetju ter dosegu skupnega trajnega vrhunca …« Emocionalni vrhunec svojega lova, »vzdraženje«, doživi lovec vedno takrat, ko izstreli smrtni strel (Gerd Rohmann: Neue Gedanken zur Lust an der Lust zwischen Erleben und Erlegen. Vortrag bei der Jahrestagung 2004 forum Lebendige Jagdkultur e.V.). Seks se odvije na splošno z obojestransko privolitvijo udeleženih. Drugače gre za posilstvo, kar je kaznivo. Primerjava med lovom in seksom je v bistvu znatno na šepavih tleh.
»Lovec ljubi naravo tako kot posiljevalec svojo žrtev,« je napisala Karin Hutter že leta 1988 v svoji knjigi Srna ima oči kot šestnajstletna deklica (Karin Hutter: Ein Reh hat Augen wie ein sechzehnjähriges Mädchen. Das Antijagdbuch. Freiburg im Breisgau, 1988).
Lovec priznava: »Na lov gremo zato, ker nam daje užitek in veselje.«
Lovec in odvetnik Dr. Florian Asche v svoji knjigi Lov, seks in jesti živali: veselje v arhaizmih razčisti z aktualno utemeljitvijo lova: lovec kot nadomestilo za velike zveri, lovec kot borec proti divjim prašičem in epidemijam, lovec kot naravovarstvenik in negovalec biotopov, varuh pravičnosti na pašnikih … Lovec, ki bi za lov navedel te razloge, bi lagal, pravi odvetnik lovec. In odkrito priznava: »Mi ne lovimo zato, da bi vzpostavili ekološko ravnotežje. Lahko rečemo, da to ni sprožilen motiv naših naprezanj. Je le opravičevanje za naše nagone in želje, ki gredo veliko globlje, kot je potreba po manjšanju škode zaradi divjih prašičev ali po ekološkem ravnotežju. Ta dva razloga določata le, kako lovimo, ne pa, ali lovimo.«
Torej je motiv za lov »sla«. Vse druge razlage, s katerimi lovci opravičujejo svoj krvav hobi, so le izgovori. Asche formulira lov z naslednjimi besedami: »Vse preradi zamenjujemo razveseljive in pomembne spremljevalne pojave, ki naj bi opravičevali naša dejanja, z njihovimi resničnimi vzroki. Seks imamo zato, ker nam je sla in užitek. Na lov gremo zato, ker nam je sla in užitek.«
Lovec dr. Florian Asche se opredeljuje za arhaičnost: lovska sla je tako kot seksualna shranjena v naših plazilskih možganih in v limbičnem sistemu. Te nagone je treba izživeti, saj je to zelo pomembno za duševno zdravje. Medtem ko seks spada v našo vsakdanjost, obravnava moderni človek »smrt in ubijanje« z neko »napetostjo«, se pritožuje Asche (Florian Asche: Jagen, Sex und Tiere essen: Die Lust am Archaischen. Neumann-Neudamm, 2012).
Pa se upravičeno vpraša vsak ne-lovec, če ubijanje živali za hobi nima prej negativnih kot pozitivnih posledic na duševno zdravje.
Ali pa se vprašamo, ali duševno zdravje ni malo moteno, če sanjamo o tem, kakšen užitek je izživetje sle po ubijanju.
Znanstveni novinar Gerhard Staguhn je v svoji knjigi Ljubezen do živali – enostranski odnos že pred dvajsetimi leti ugotovil: »Če človek, razen lova, občuti mik pri ubijanju živali, ga psihologi uvrščajo v kategorijo duševno zelo motenih oseb.« (Gerhard Staguhn: Tierliebe: Eine einseitige Beziehung. Cark Hanser, 1996)
Besedilo v celoti iz brošure Dejstva proti lovu
Pripravil: Stanko Valpatič
Revija Osvoboditev živali, letnik 21, št. 46, str. 48-49.