Omenjeno brošuro je društvo izdalo leta 2017 in je prevod posebne izdaje nemške revije Freiheit für Tiere, ki v originalu nosi naslov Fakten gegen die Jagd. Pobuda za prevod in izdajo te publikacije so bila med drugim tudi mnoga pisma in klici na naše društvo, v katerih ste iskali razlage in utemeljitve, ki bi vzdržale trditev, da lov ni potreben. Še posebej zato, ker je v javnosti veliko razprav in razlag, ki še vedno zagovarjajo lov kot edini način reševanja konfliktov med divjimi živalmi in ljudmi.
Pravi ljubitelji živali poznamo resnico, da narava ne potrebuje lovcev za ohranjanje ravnovesja. Žal pa še vedno večina ljudi verjame lažem lovskega lobija, ki tako še vedno uspeva v javnosti uveljavljati svoje bizarne in nelogične razlage, kako so lovci pomembni za živali in naravo. Nedopustno je, da lovci obiskujejo šole ter tako že otrokom perejo možgane in jih delajo za norce. Še bolj pa je žalostno in nedopustno, da sta šolski sistem in program naravnana že v osnovi tako, da otroke usmerjata k ubijanju živali in uničevanju življenja v drugih oblikah. In potem imamo to, kar že dolgo vemo: od uboja živali le še malo manjka do uboja človeka.
Otroke se poneumlja, da je nujno jesti meso, da je potrebno upoštevati izmišljene, lažne in nelogične prehranske smernice samooklicane stroke, ki dela za kapital, svoj žep, ter še z drugimi lažnimi strokovnjaki na pomembnih cerkveno-državnih položajih tvori uničevalsko mašinerijo za naravo, živali in ljudi. Zaradi takšnih strokovnjakov in znanstvenikov človeštvo tone v vse večje težave, ne da bi to opazilo. Kajti še vedno verjamemo v ta cerkveno-državni sistem, ki naj bi bil celo narejen po Božji volji oziroma tako, kot je učil in živel Jezus iz Nazareta. Spoštovani, pa res lahko verjamete, da je bil Jezus lovec, mesar ali ribič? Jezus je bil za življenje v vseh oblikah in čisti pacifist. Torej je edina resnica, ki velja za celotno zgodovino in današnji čas, da nam nikoli ni bilo dovoljeno ubijati in jesti živali.
Knjižico Dejstva proti lovu najdete na naši spletni strani, lahko pa vam jo pošljemo tudi po pošti v tiskani obliki. Želimo si, da bi knjižica prišla v roke vsem, ki iščejo resnico o tem, kaj lov pravzaprav povzroča v naravi, ter morda odvrnila mlade ljudi od tega, da bi pristopili k lovcem. Morda bo njena vsebina spodbudila vzgojiteljice v vrtcih in učiteljice v šolah, da bodo razmislile o tem, na kakšen način bodo poklic lovca predstavile otrokom. Brošura ni namenjena razpihovanju sovraštva do lovcev ali zagovornikov lova, temveč le ozaveščanju ljudi, da so dejanja nasilja do živali nedopustna, kar je potrebno spremeniti.
Čeprav so v knjižici navedeni podatki iz Nemčije, je v Sloveniji in drugod po svetu zelo podobno, le število ubitih živali je drugačno, odvisno pač od velikosti države in števila živali, ki živijo na njenem ozemlju. Ker je Slovenija veliko manjša od Nemčije, je sorazmerno nižje tudi število živali, ki jih lovci ubijejo ali ranijo. V Sloveniji npr. lovci letno pobijejo približno 100.000 divjih živali. Kljub vztrajnim propagandnim aktivnostim lovskih združb postaja podoba lovcev vedno manj priljubljena: sprehajalci, lastniki psov, jahalci, gorski kolesarji lovcem ne dovolijo več njihovega zmerjanja in ogrožanja; protestirajo proti motenju miru v mestnih parkih, na pokopališčih, v bližnjih rekreacijskih območjih kot tudi proti množičnim odstrelom na pogonih. V časopisih lahko vedno znova beremo, da so lovci pomotoma zamenjali ljubezenske pare v koruznem polju ali svoje lovske tovariše ali ponije na pašniku z divjimi prašiči – to lahko marsikoga zunaj v naravi krepko prestraši –, slišali pa smo tudi o strelih na sprehajališčih ali kroglah, ki zadenejo avtomobile.
Vedno znova šokirajo poročanja o mrtvih ali ranjenih zaradi uporabe lovskega orožja, na primer: »Lovec ustrelil svojo ženo«, »Lovec ustrelil svojega tekmeca«, »Lovec v prepiru ustrelil soseda«. Organizacije za pravice živali vedno znova odkrivajo kršitve proti zakonom za zaščito živali, pri lovu s pogoni in prigoni, kot tudi z lovom v ogradi, kjer na pol udomačene živali streljajo za denar. Poleg tega ima 99,7 odstotka prebivalcev druge prostočasne dejavnosti kot pa streljanje in ubijanje živali. Lovski lobi trdi, da je lov v naši kulturni krajini potreben.
Brez lovcev bi srne in jeleni pojedli ves gozd in divji prašiči opustošili polja. Brez lovcev bi se divje živali preveč razmnožile – lovec prevzema vlogo iztrebljenih velikih roparskih živali. A ko se volk in ris ponovno povrneta, lovci zahtevajo odstrel, ker bi bili revirji požrti do praznega in seveda tudi zato, da bi zaščitili prebivalstvo pred temi »nevarnimi roparji«. Seveda bi bilo brez lova prebivalstvo ogroženo tudi zaradi kužnih bolezni, kot so lisičja trakuljavost, steklina (ki se v Nemčiji ne pojavlja več), garjavost in kuga. Sicer pa so lovci priznani naravovarstveniki. Kdor tega ne razume, je naravi odtujen meščan. Poleg tega je lov »strast« in zato bi morali imeti razumevanje. Trdijo, da je človek po naravi lovec in da je lovski nagon prirojen, kar je laž. Glavni urednik nekega lovskega časopisa je pred kratkim celo zahteval, da bi moral biti lov – kot na primer sokolarstvo – priznan kot nematerialna svetovna kulturna dediščina. Lov je dediščina človeštva in »biti človek pomeni biti lovec« (Heiko
Hornung in Wild und Hund 3/2016, Editorial). Na njihovo nesrečo vedno manj ljudi verjame zgodbam lovcev o njihovi pomembni vlogi pri ravnotežju v naravi. Zlasti zato, ker številni biologi in zoologi javno opozarjajo, da se narava na področjih brez lova sama regulira – in da je zato lov nepotreben. Ravno nasprotno: lov ne regulira, ampak ustvarja neravnotežje. Z lovom se ustvarjajo nadštevilni staleži pri nekaterih vrstah živali, predvsem pri srnah in divjih prašičih, medtem ko so druge vrste živali zaradi lova ogrožene (prof. dr. Josef H. Reichholf: Warum Jagd? Folgen des Jagdes für Menschen, Tiere4, Pflenzen und Landschaften. TIERethik 2013/2.Prof. Carlo Consiglio: Vom Widersinn der Jagd. Verlag Zweitausendundeins, 2001).
Združenje za varstvo divjadi v Nemčiji ocenjuje, da lovci v Nemčiji letno pobijejo čez 9 milijonov živali. Kajti: število zadetkov pri »lovu v gibanju« (živali lovci preplašijo in pri njihovem begu ustrelijo) je izredno nizko. Na ta način je 70 odstotkov živali »le« obstreljenih in lahko pobegnejo. Te živali poginejo v mukah po urah ali dneh. Tudi pri lovu na vodne ptice je zaradi razpršilnega delovanja šiber več ptic »le« ranjenih kot pobitih. V mnogih zveznih deželah je uporaba svinčenih šibrovk še vedno dovoljena. Svinec je strupena težka kovina, ki ima na naše okolje kot tudi zdravje hude posledice. Nemški lovci letno izstrelijo nepredstavljive količine, več kot 1.000 ton svinčenih šiber. Čeprav Nemško združenje lovcev (Jagdschutzverband) meni, da je večina teh izstrelkov izstreljena na stojiščih, je njihov predstavnik Torsten Reinwald priznal, da najmanj 120 ton pristane v naravi (Belastetes Wildfleisch: Blei im Magen: SPIEGEL online, 24. 12. 2012). S svinčenimi šibrovkami so zastrupljena tla in vodovje. Po besedah Združenja za varstvo divjadi Nemčije se s svincem zastrupljeno hrano zastrupi in umre okrog 300.000 živali. Vsak tretji belorepi orel v Nemčiji umre zaradi zastrupitve s svincem (Tote Seeadler: Jeder Dritte stirbt an Blei. SVZ, 20. 1. 2016. Antwort des Umweltministeriums in Mecklenberg-Vorprommern auf eine kleine Anfrage aus der CDU-Fraktion).
Nekaj sto tisoč ptic, med njimi kormoranov, črnih lisk, labodov grbcev, šoj ter tudi psov in mačk ni sistematično navedenih v lovskih statistikah, kot ugotavlja Združenje za varstvo divjadi Nemčije. Poleg tega »lovci uporabijo« okrog 100.000 rac za izobraževanje lovskih psov, kot poroča nemška Zveza za varstvo živali (Spor zaradi izobraževanja lovskih psov z živimi živalmi. Der Westen, 23. 8. 2011). Srne in divji prašiči so pogosto le obstreljeni. Lovci uporabljajo tako imenovane ekspanzijske ali deformacijske izstrelke, ki povzročajo ogromne rane. Ekspanzijski izstrelki so tako konstruirani, da se pri udaru v telo zaradi protipritiska tkiva »gobasto« razširijo. Plosko pritisnejo na telo, pri tem pa potisnejo tkiva narazen, raztrgajo in razkosajo organe in kosti živali. Pri izstopu iz telesa povzročijo za pest velike rane. Z raztrganimi notranjimi organi in raztrganimi pljuči žival ne umre takoj. Izkrvavi ali se zaduši. Zadeta žival pri svojem begu preteče še večstometrske razdalje. Zaradi strelov v pljuča, ki niso takoj smrtni, bežijo mnoge srne še dolge razdalje, preden umrejo. Druge bežijo s prestreljenimi okončinami, z raztrganimi notranjimi organi, ki visijo iz telesa, s katerimi se pri begu zapletajo in za seboj puščajo dele telesa, po katerih potem sledilci prepoznajo, za katero obstreljeno žival gre. Sledenje – če je sploh izvedeno – traja pogosto ure ali dneve. Mnoge živali najdejo šele po nekaj dneh, potem, ko so zaradi ran v mukah poginile. Nekatere živali ne umrejo zaradi ran, temveč zaradi tega, ker s prestreljeno čeljustjo ne morejo jesti. Poleg tega se pri pogonih in prigonih živali razkropijo in tako se porušijo njihove socialne strukture. Mladiči izgubijo svoje starše, zato so prav tako zapisani smrti. Tudi celoletni lov na lisice ima za posledico, da v mesecu maju in juniju številni mladiči v brlogu poginejo zaradi lakote in žeje, ker je bila doječa samica - mati ustreljena.
Združenje veterinarjev za varstvo živali: Pri pogonih in prigonih 70 odstotkov divjih živali ne umre takoj. Po podatkih združenja veterinarjev za varstvo živali več kot 70 odstotkov divjih živali, še posebej pri prigonih, ne umre takoj, temveč zaradi strelov utrpijo hude poškodbe čeljusti, trebuha, okončin. Raziskave odkrivajo, da je pri prigonih le tretjina divjih prašičev ubitih takoj s smrtnim strelom v področje lopatic, prevladujoča večina pa je »le obstreljena s streli v trebuh in druge dele telesa, na primer v čeljusti ali okončine«. 60 odstotkov obstreljenih srn je ranjenih s strelom v trebuh (Tierärztliche Vereinigung für Tierschutz, TVT-Nachrichten, 2/2011). Mučenje živali pri pogonih in prigonih obsoja tudi nekaj pogumnih lovcev. Tako je predstavnik za stike z javnostmi lovske zveze v Aachnu in lovski svetovalec Karl-Heinz Kuckelkorn kritiziral z besedami, da je vrsta lova, kot je prigon, več kot vprašljiva s stališča varstva živali. Divjad vznemirijo in naganjajo v smeri proti strelcem. »Mimo strelcev živali panično bežijo. Padejo mnogi streli, a še zdaleč ni vsak strel dokončen. Mnoge živali so le ranjene in poginejo pozneje v hudih mukah nekje v goščavi, ali pa so jim odstreljene okončine, ali pa pohabljene tekajo naokoli.« (Karl-Heinz Kuckelkorn: »Jagd ist eine Frage von Ethik und Moral« Aachener Zeitung, 21. 10. 2010) Bernd Krewer, gozdar in vodnik sledilcev, ki s svojimi psi išče živali, ki so bile pri lovih obstreljene, da jim zada smrtni strel, je že pred 20 leti napisal: »Lahko smo zadovoljni, da take stvari ne pridejo prepogosto v javnost, kajti drugače bi naši upravičenosti, da smo varuhi narave, zelo slabo kazalo.« O svojih izkušnjah ta strokovnjak na svojem področju poroča naslednje: »Okrog 100 sledenj sem opravil s svojimi psi. Zelo pogosto lovec ne more navesti niti, kako je divji prašič stal med streljanjem, ali je torej streljal v levi ali desni del telesa. Streljal je v temno gmoto, pri kateri se ni dalo prepoznati, kje je spredaj in kje zadaj.« (Bernd Krewer: Über Hirsche, Hunde und Nachsuche: Neudamm-Neudamm, 1998, 2. Auflage, str. 80, str. 85)
Da so divje živali redkokdaj pravilno zadete in da jih lovski psi žive razkosajo, si medsebojno odkrito priznavajo lovci v svojih medmrežnih komunikacijah. V javnosti in uradnih objavah lovskih združenj se redno zatrjuje, da so živali takoj mrtve, ko jih ustrelijo, da so umrle brez bolečin in da strela niso niti slišale. Vodnik sledilcev Bernd Krewer ne verjame, da bo resnica dolgo ostala v tajnosti.
Besedilo: Stanko Valpatič
Odlomek iz naše brošure Dejstva proti lovu
Revija Osvoboditev živali, letnik 20, št. 43, str. 54-57.