Ob vse večjem prehranskem zavedanju je mamic, ki se odločajo za rastlinsko prehrano in jo predstavijo tudi otrokom, vse več. Vendar so kljub temu še vedno deležne številnih očitkov. Posameznikom se hitra, mastna, trpljenja in sladkorja polna prehrana še vedno zdi manj sporna od naravnega, zdravega in uravnoteženega rastlinskega krožnika. Ker se številne (bodoče) mamice znajdejo v hudi zadregi, smo za nasvete povprašali tri čudovite mame, ki svoje otroke vzgajajo v duhu ljubezni do soljudi, živali in narave. Ob njihovih besedah bo marsikateri mamici precej lažje.
NASTJA MARKOVIČ ŽIDANIK: »KO PRIDEJO VPRAŠANJA, JE ČAS ZA ODGOVORE, PRIMERNE STAROSTI.«
Družina Židanik iz Cerkvenjaka živi v sožitju s pisano paleto živali, njihove živalske prijatelje sem spoznala preko fotografij na družabnih omrežjih, zato sem bila prepričana, da sem za rokav pocukala prave ljudi. Dr. Miloš Židanik je psihiater in psihoterapevt, žena Nastja pa je pred dolgimi leti povsem spremenila njegov pogled na prehrano in živali. Velik živalski aktivist je danes tudi njun sin Filip Lev, ki je s svojo ljubeznijo do živali zgled številnim sovrstnikom. »Sama sem bila že pred porodom veganka, preostali v ožji družini pa so bili vegetarijanci. Tudi moj sin je bil sprva le vegetarijanec, a se je kmalu izkazalo, da mu živalske beljakovine zelo škodijo. Iskali smo rešitve za njegove zdravstvene težave in avstrijski pediater nam je priporočal ukinitev vseh živalskih proizvodov iz njegove prehrane. Takrat se mu je zdravstveno stanje zelo izboljšalo, ob istem času so na vegansko prehrano prešli tudi ostali člani družine. Zaupanje, da je uravnotežena in polnovredna veganska hrana najbolj zdrava za vsa življenjska obdobja človeka, sem imela že prej, izkušnja z lastnim otrokom mi je to le potrdila,« nam je zaupala Nastja.
Je vaš dnevni jedilnik v veliki meri plod spontanih odločitev ali načrt tedenske prehrane naredite že mnogo prej?
Naš jedilnik nastaja spontano, za pripravo rastlinskih jedi pa ni potrebno nič več priprave. Ko enkrat osvojiš sestavine, veš, kje jih kupiti, ni ti treba vedno znova v to usmerjati energije. Tako se lahko kaj novega naučiš in izpopolnjuješ znano.
Na kakšen način ste otrokom razložili tisto drugo plat živilske industrije?
Otroci skozi odraščanje opazijo, da nekateri ljudje jedo drugače kot mi. Ko pridejo vprašanja, je čas za odgovore, primerne starosti. Tako sem tudi jaz mojemu otroku povedala kaj o svetu in ljudeh, kar ni lahko slišati, primerno njegovi starosti. Filip Lev je bil zelo potrt ob spoznanju, da drugi ljudje izkoriščajo in morijo živali. Pomemben del njegove identitete predstavlja odločitev, da izbira drugače, ne le to, temveč tudi, da si aktivno prizadeva živalim pomagati.
Ste imeli morda po vpisu v vrtec ali v šoli na račun tega kaj težav?
Za vegansko prehrano v vrtcu in šoli smo potrebovali zdravniško potrdilo. V Sloveniji ga nismo dobili, napisal nam ga je avstrijski pediater, ki je reševal sinove zdravstvene težave, povezane z alergijo na kravje mleko. Sin sedaj obiskuje 5. razred državne osnovne šole. Šolski kuhar je izjemen, zelo se trudi s kvalitetno in okusno hrano nahraniti vse potrebe otrok na šoli, tudi našega sina vegana. Kar zadeva to, svetujem, da greste najprej zelo odprtega srca do glavnega kuharja in njemu predstavite svoje želje. Če se boste uspeli povezati z njim, bodo vse ostale birokratske težave nepomembne, ker vam jih bo kuhar pomagal reševati.
Izrednega pomena so tudi različne skupine veganskih staršev, najsi bo na družabnih omrežjih (Sovica na Facebooku) ali različne socialne skupine staršev veganov, ki se redno srečujejo. V njihovi družbi lahko podelimo svoje težave ter se iz izkušenj in nasvetov drugih kaj naučimo. Zelo blagodejno je imeti tudi veganske družinske prijatelje ali vsaj nekoga, ki nam je v oporo. Pogosto ni lahko biti v manjšini, vendar ob misli na kalvarijo, ki jo prestajajo izkoriščane živali, res ni težko biti vegan.
KARIN ŠIMONKA: »MOJ MOŽ SE VEDNO RAD POŠALI, DA SEM IZ NIČ NAREDILA ZELO OKUSNO KOSILO.«
Simpatično Karin Šimonka sem spoznala že pred časom, ko sva zavoljo intervjuja srebali kavo v središču Ljubljane. Že takrat sem z navdušenjem prisluhnila njeni življenjski filozofiji, ki se odraža tudi v delih podjetja Pro Organika in slastnih sladoledih Indy&Pippa. Njena nadobudneža Alexander Evan in Sofia Ana se prehranjujeta z rastlinsko prehrano tako kot njuna mamica. »Pravzaprav ni bilo nobene želje, temveč edina možna pot, ki je zelo logična. Sama se prehranjujem tako, ker verjamem, da je to najboljše za telo in če želim najboljše otroku, mu ponudim najboljšo hrano. Ne predstavljam si, da bi otrokoma ponudila nekaj, kar je zdravju škodljivo,« nam je zaupala Karin, ki pri pripravi hrane prisega na spontanost. Vedno se prepriča, katere sestavine ima na voljo, vklopi malo domišljije in z inovativnimi jedmi preseneti svoje najdražje: »Moj mož se vedno rad pošali, da sem iz nič naredila zelo okusno kosilo. Seveda sem v preteklosti preizkusila kar nekaj receptov, obiskala nešteto kuharskih delavnic in še vedno rada preizkušam nove recepte. Imam pa seveda tudi pri kuhanju kar nekaj pravil, ki se jih zelo držim.«
Ste bili kdaj zaradi rastlinske prehrane otrok deležni kakšnih očitkov?
Posredno nikoli, saj ljudje zelo dobro čutijo, da sem trdna v svojem prepričanju in verjetno ne vidijo smisla, da bi mi karkoli očitali. Neposredno pa je tega kar precej. Ljudje govorijo, se čudijo, nekateri celo zgražajo in seveda v tem malem mestu vse informacije dosežejo tudi mene. Ravno pred kratkim si je moja hči pri padcu poškodovala roko in pri sosedih se je začelo šušljati, da je to verjetno posledica tega, ker uboga mala deklica ne pije mleka. Saj veste, kalcij in podobne nebulozne izjave. Malo me žalosti, ker so to večinoma izobraženi ljudje … V času, ko imamo zavoljo spleta vse informacije na dlani in ni več potrebno hoditi v knjižnico.
Kako pa so vašo odločitev sprejeli ob vstopu v vrtec? Je bilo težko najti primerno varstvo?
V vrtcu, ki ga obiskujeta moja otroka, so zelo korektni in spoštljivi glede moje želje. Že prvi dan, ob razgovoru, so mi dali vedeti, da je to popolnoma moja stvar in njih pravzaprav to tudi ne zanima. Vedno mi vnaprej povedo, če je potrebno kaj posebej pripraviti, da ne ostaneta otroka npr. brez sladice na katerem izmed njihovih dogodkov. Verjamem pa, da ni povsod tako enostavno, ampak časi se spreminjajo in ljudje so vedno bolj svetovljanski. Tudi v vrtcih.
Zelenjava otrokom v določeni dobi pogosto postane nezanimiva. Kako je bilo v vašem primeru? Kako vam je uspelo ohraniti zanimanje za zelenjavo, sadje, kaše …?
Res je, tudi pri nas ni bilo nič drugače. Otroci bi najraje jedli samo njihove najljubše jedi in to ponavadi ni zelenjava. Pri nas je pravilo, da jemo samo tisto, kar se pripravi za določen obrok in ni dovoljeno, da si otrok kar vzame iz hladilnika oziroma omare, kar si želi. Seveda občasno dobijo možnost, da si izberejo nekaj, kar obožujejo, vendar nikoli, če niso pojedli rednega obroka. Pri nas na meniju ni sladice, če nisi prej pojedel tone zelenjave. (smeh) Malo za hec, ampak ja, nekako tako. Otrok nikoli ne silim s hrano, kot so to počeli naši starši, ko smo morali sedeti za mizo, dokler nismo pojedli vsega. Pri nas lahko ostaneš od kosila brez enega grižljaja, vendar otroci vedo, da bo naslednji obrok večerja in ne vrečka čipsa ali čokolada čez eno uro. Imamo pa tudi dneve brez omejitev, tako kot jih imamo odrasli in ob tem najprej zelo uživamo, kasneje pa malo manj, ker boli trebušček. Ampak otroci se morajo naučiti tudi kaj iz lastnih izkušenj.
Se za piknike in praznovanja kako drugače pripravite?
Moram priznati, da vedno manj. Ljudje, ki nas povabijo, so po navadi zelo spoštljivi in vedno poskrbijo, da se na mizi najde tudi nekaj za nas. Se pa zgodi tudi, da nosim s seboj celo shrambo, da otroci ne bi bili prikrajšani. Včasih na piknik s seboj pripeljem celo skrinjo naših sladoledov Indy&Pippa in vsi otroci so navdušeni.
TINA JAKŠE: »TO, DA SO VKLJUČENI V DOGAJANJE V KUHINJI, JE ZELO POZITIVNO VPLIVALO NA NJIHOV ODNOS DO HRANE.«
Vesela sem, da sem imela pred leti priložnost vstopiti v stanovanje družinice Jakše, saj sem tako spoznala mlade nadobudneže, ki kljubujejo prepričanjem, da je otroke dandanes pokvarila tehnologija in jih ni več mogoče navdušiti z naravnimi lepotami. Že na vratih me je pozdravilo četvero nasmejanih otrok, nekaj mesecev za tem, se je družinica povečala še za enega člana. »Poglavar« družinice, oče Klemen, je priznani slovenski osebni trener, mamica Tina pa skrbi, da doma vse poteka v najlepšem redu in pripravlja okusne veganske obroke. »Ker sva se že pred otroci začela prehranjevati drugače in sva se o najini izbiri že dodobra poučila - kot najbolj zdravi, etični in ekološki izbiri - ter spoznala starše, ki so ta način uvedli v prehrano svojih otrok – o tem sploh ni bilo dvoma. Vsak starš ponudi otroku tisto hrano, ki jo sam uživa in za katero verjame, da je zanj zdrava. Na začetku je bilo iz okolice čutiti mnogo očitkov, še več pa zaskrbljenosti. Vendar sva svoje odločitve argumentirala, otroci so bili pri zdravniku vedno pohvaljeni zaradi dobrega zdravstvenega stanja in hitrega razvoja. Ko so tudi drugi videli, da so živahni, zdravi in povsem normalno razvijajoči se otroci, so se navadili in sprejeli naš način prehranjevanja,« ponosno pove Tina, vesela, da je otrokom vedno zagotovila tudi primerno varstvo, ob katerem ni bilo težav najti skupnega jezika glede prehranjevanja.
Je vaš jedilnik določen že vnaprej ali se za jedi odločate povsem po občutku, spontano?
Jedilnik skušamo vnaprej sestaviti, da je čim bolj raznolik. Vendar pogosto zaradi časovnih omejitev tudi improviziramo ali si spontano privoščimo kaj, kar nam v tistem trenutku paše.
Dandanes marsikakšen starš potoži, da otroci v svetu hitre in sladkorja polne prehrane niso najbolj navdušeni nad zelenjavo. Kako ste se sami lotili te težave?
Otroci so vedno jedli vse, edino kakšna zelena zelenjava jim na začetku ni šla v slast. Nikdar jih nisva silila, poskusili so, potem pa počasi vedno bolj sprejemali nove okuse. Starejši kot so, raje imajo solato, radič in vse tisto, kar jim prej ni dišalo. S sadjem, žitaricami, stročnicami in večino zelenjave nikdar nismo imeli težav, otroci so zelo ješči in vedno skušava z raznolikimi obroki zadostiti vsem. Ko gremo na praznovanja, nam večinoma pripravijo hrano, ki je primerna tudi za nas. Otroci vejo, da se drugi drugače prehranjujejo in tudi znajo argumentirati, zakaj mi nečesa ne jemo. Poskrbiva tudi, da z raznimi nadomestki pokaževa, da lahko jemo prav vse, kar jedo drugi, v veganski obliki. Obenem se trudiva, da je tega čim manj, ker želiva, da bi prevladovala zdrava hrana.
Nam zaupate par nasvetov, ki bi bodočim mamicam lahko prišli prav pri uvajanju rastlinske prehrane pri otrocih?
Pri uvajanju hrane sem uporabljala metodo Baby Led Weaning, otroci so sami prijemali in okušali hrano, jedli z nami za mizo. Z uvajanjem goste hrane nisem hitela, vsi so pokazali zanimanje okoli sedmega meseca, hčerki še kasneje. Otroke vključujeva v pripravo jedilnikov, v kuhanje, poslušava njihove predloge. To, da so vključeni v dogajanje v kuhinji, je zelo pozitivno vplivalo na njihov odnos do hrane. Prav tako pomagajo tudi na vrtu, letos si želijo vsak svojo gredo. Mislim, da zavedanje, od kje pride hrana, koliko dela je potrebno v to vložiti, tudi v samo kuhanje, v njih vzbuja večje spoštovanje do hrane. Zdravnica je vedno presenečena, ker pravi, da ni vajena takšnih odgovorov, kadar otroke povpraša o njihovi najljubši hrani. Naši otroci ponavadi naštejejo proseno kašo, datlje, motovilec, pomaranče, fižol, smuti … (smeh).
Pripravila: Nika Arsovski