V Sloveniji smo že leta priče pobijanju zaščitene vrste živali, medvedov, katerih trupla prinašajo ogromne dobičke vsem, vključenim v trgovanje z njimi. Le težko si lahko zamislimo, da v drugih predelih sveta, kot so Kitajska, razne azijske države in drugod, obstaja praksa mučenja medvedov, še hujša od smrti.
V tradicionalni kitajski medicini (TKM) že tisočletja uporabljajo medvedji žolč, ki ga vsebuje kar 396 vrst receptov TKM. Medvedji žolč je posušen žolč žolčnika, odvzet iz črnega medveda (Selenarctos thibetanus), rjavega medveda (Ursus arctos) ali drugih vrst Ursidae. Metoda »pridobivanja« žolča iz živih medvedov je skrajno kruta in nečloveška. Imenuje se »tehnika fistule brez kapljanja«, pri kateri v medvedov trebuh in žolčnik naredijo trajno luknjo ali fistulo ter v žolčnik vstavijo kateter za dnevno odvajanje žolča. Takšno črpanje žolča iz živih medvedov je neznosno mučenje, ki jih ne ubije v trenutku, temveč jim povzroča bolečino, hujšo od smrti. Medvedi, ki jih desetletja izkoriščajo na ta način, trpijo hude bolezni, kronične okužbe zaradi tujkov in ran, duševni stres, fizične travme, uhajanje žolča nazaj v trebuh pa povzroča veliko stopnjo umrljivosti. Tovarn za črpanje medvedjega žolča je na tisoče, zaradi česar so medvedi na Kitajskem in v drugih azijskih državah postali ogrožena vrsta. Čeprav so medvedi navedeni v Konvenciji o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES), se nezakonita zloraba nedolžnih medvedov za velike dobičke po vsem svetu nadaljuje.
V klinični praksi TKM uporabljajo medvedji žolč predvsem za zdravljenje različnih bolezni jeter, kot so fibroza, žolčna ciroza, rak jeter, ter pri boju proti vročini, razstrupljanju, zmanjševanju vnetij, oteklin in bolečin, kot tudi za zdravljenje preobilice jetrnega ognja ter pordelosti oči zaradi vročine jeter. Kljub določeni meri pozitivnega terapevtskega učinka pa mehanizmi delovanja še vedno niso v celoti izdelani. Sodobna medicina medvedji žolč obsežno uporablja za zdravljenje očesnih bolezni, hemoroidov, žolčnih kamnov, gastritisa žolčnega refluksa, virusnega hepatitisa, pankreatitisa žolčnih kamnov, maščobnih in alkoholnih bolezni jeter, hepatitisa, ki ga povzročajo zdravila, in drugih holestatskih bolezni jeter.
Odkar so mediji pred nekaj desetletji pričeli razkrivati trpeče življenje medvedov v kletkah za črpanje žolča, je to pritegnilo veliko pozornost javnosti, znanstveniki pa so pričeli iskati nadomestke za medvedji žolč. Na žalost se jih je znanost odločila iskati predvsem v žolču drugih vrst živali, kot so kače, prašiči, govedo, zajci in piščanci, kar je iz našega stališča popolnoma isto. Če bi znanost delovala v skladu z etičnimi in moralnimi načeli ter bi ji bilo mar za pravice živali, bi izvedla več sodobnih temeljnih raziskav in kliničnih študij rastlinskih nadomestkov za medvedji žolč. Na Kitajskem ima poleg znanosti izjemno pomembno vlogo pri razvoju nadomestka za medvedji žolč vlada, ki oblikuje politiko. Namreč, medvedji žolč je del kitajske medicine, s tem pa tudi del tradicionalne nacionalne kulture, ki naj bi jo ohranjali. Tu so seveda tudi ljudje, ki vztrajajo v svojem prepričanju, da medvedjega žolča ni mogoče nadomestiti s kitajsko medicino, čeprav obstaja kar nekaj tradicionalnih kitajskih zdravilnih rastlin, ki predstavljajo bogat vir za iskanje alternativ za medvedji žolč. Nekatere od teh rastlin so: Dang šen (Codonopsis pilosula (franch.)), Nannf, Xiyangshen (Panax quinquefoliusL.) kot nadomestka za Renshen (Panax ginseng C. A. Mey), Scutellaria baicalensis Georgi in Huang Lian (Rhizoma Coptidis). Vsi ti ljudje, ki menijo, da medvedjega žolča ni mogoče nadomestiti z rastlinami, bi morali zagotoviti znanstvene dokaze za to.
Industrija medvedjega žolča prinaša ogromne dobičke, zato bi odobritev rastlinskega nadomestka za medvedji žolč zmanjšala tržno povpraševanje po njem. Da bi za vedno ustavili mučenje medvedov v kletkah za črpanje žolča, bi si morali znanstveniki močno prizadevati za iskanje rastlinskih nadomestkov medvedjega žolča. Na Kitajskem in v drugih azijskih državah še vedno preveč ljudi slepo verjame v redka in draga tradicionalna zdravila, predvsem zaradi zgodovine in tradicionalne kulture. Ljudje bi morali razumeti, da črpanje medvedjega žolča iz živih medvedov ni zaščitilo teh čudovitih živali, temveč so izpostavljene neverjetni bolečini in trpljenju. Spreminjanje mišljenja ljudi, da sprejmejo rastlinski nadomestek medvedjega žolča, bi bil tako prvi korak, ki bi potreboval prepričljive znanstvene dokaze v podporo. Farmakološki učinek nadomestka, ki je boljši od pravega medvedjega žolča, je možen in resničen. Dejstvo pa je, da bo kljub temu preteklo še veliko časa, da se črpanje medvedjega žolča ustavi. Potrebnih je še veliko znanstveno primerjalnih raziskav, predvsem pa bi morala znanost delovati etično in iskati nadomestke za medvedji žolč v rastlinah in ne žolču drugih živalskih vrst. K večjemu ozaveščanju lahko pripomorejo tudi društva za pravice živali in mediji. Tudi v Sloveniji se za zdravljenje nekaterih jetrnih in žolčnih bolezni, kot so raztapljanje holesterolskih žolčnih kamnov v žolčniku, zdravljenje gastritisa zaradi refluksa žolča, zdravljenje primarne biliarne ciroze in bolezen jeter, ki je povezana z boleznijo, imenovano cistična fibroza, uporablja zdravila, ki vsebujejo ursodeoksiholno kislino, ki jo sestavlja živalski žolč. Rastlinskih alternativ za ursodeoksiholno kislino pa, kot je videti, žal ni na voljo.
Viri
Substitutes for Bear Bile for the Treatment of Liver Diseases
Navodilo za uporabo zdravila Ursofalk
Besedilo Petra Komel
Revija Osvoboditev živali, letnik 20, št. 43, str. 48-49.
Kdaj se bo končalo trpljenje medvedov?
